Občutek imam, da je bilo najino rokovanje tisti četrtek, preden so te vklenili v lisice, vsaj zame skoraj simbolno dejanje – izkaz zavezništva in medsebojnega spoštovanja, temelječega na vrednotah, ki jih deliva kot bivša sodnika in kot človeka. Sam sem sicer sodniško togo slekel že v letu 2001, nato pa po nekajletni tožilski karieri, podobno kot ti končal z lisicami na rokah zaradi absurdnih očitkov, da sem zlorabil svoj uradni položaj. Nikdar ne bom pozabil, da si bil takrat kot sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani eden redkih, z imenom in priimkom podpisanih uglednih posameznikov (ne edini, da ne bo pomote), ki si se javno, argumentirano in odločno postavil meni v bran – čeprav nisva bila osebna prijatelja in čeprav te, razen tvojega notranjega čuta za prav in pravično ter pokončne osebne drže, k temu ni nihče silil ali nagovarjal.
Ne bom se opredeljeval do očitkov, zaradi katerih se zagovarjaš na celjskem sodišču, saj jih poznam le pavšalno, iz poročanja medijev. Iz lastnih izkušenj vem, da si bil kot sodnik pri utemeljevanju svojih stališč in sprejemanju procesnih odločitev pripravljen tudi prestopiti mejo pravnega formalizma, če si bil prepričan, da je to treba storiti v smeri pravičnejše, pa tudi učinkovitejše rešitve spora. Če se spomnim zdaj že ponarodelih besed pokojnega Franceta Bučarja: tako kot on v svojstvu predsednika državnega zbora Republike Slovenije, tudi ti kot sodnik v razpravni dvorani nisi dovolil »afne guncat«, z zaznavno razliko v razmerju do marsikaterega sodnika, ki državnim tožilcem še vedno dopušča dominanten položaj – da si ti pri uveljavljanju avtoritete v celoti upošteval načelo enakosti strank v kazenskem postopku.
Tudi sam sem v času mojega mandata ravnal podobno – in zato se ne jaz ne ti ne ujemava najbolje s konceptom, ki želi sodnike spremeniti v ozkoglede bralce paragrafov, formaliste, namesto v njihove razlagalce z zadostno širino, da lahko odločajo ne le pravno, ampak tudi (in predvsem) pravično, v državne uradnike namesto v avtonomne nosilce sodne veje oblasti. Pravni praktiki se vsak dan znova soočamo z dolgimi urami brezplodnih in neosredotočenih sodnih obravnav, pri katerih dobiš občutek, da so namenjene vsemu drugemu kot hitri, učinkoviti in pravični rešitvi sodnega spora. Večina sodnikov »stare šole« se je preselila na višja sodišča ali upokojila, mizerne plače prvostopenjskih sodnikov pa ne spodbujajo prihoda najbolj kompetentnih in usposobljenih posameznikov v sodniške vrste.
Tega pisma ne pišem iz političnih vzgibov. Upam, da bodo tudi drugi bralci pravilno razumeli, da gre za izraz podpore na osebni ravni, na podlagi mojih dosedanjih izkušenj in občutkov, ki sem jih doživel v stiku s teboj – kot sodniški kolega, državni tožilec, odvetnik in nenazadnje kot človek.
Dragi Zvjezdan, ne glede na tvoj, zelo specifičen značaj, sem v nekaj povsem prepričan: tebi očitati naklepno krivično sojenje je za moje pojme nedostojno ravnanje. Si drugačen od ostalih sodnikov, vendar zame še vedno Sodnik z veliko začetnico, pokončen, odločen, načitan, pošten in pravičen. In zato ker si tak, ne glede na to, kakšen bo formalni rezultat postopkov, ki se vodijo proti tebi, ob pogoju, da boš tudi v sedanji stiski uspel ohraniti osebno integriteto, te bitke ne moreš izgubiti.
Boštjan Penko, Ljubljana
