Ne bom tratila besed z naštevanjem primerov, koliko gorja, celo smrti je povzročila napisana ali izgovorjena beseda. Koliko časa bo trajala »večnost« besede, napisane na papirju? Sto let, 200 let ali mogoče celo 4000 let?

Že od rane mladosti sem bila kot osnovnošolka naročena na Prešernovo zbirko in med ostalimi knjigami je bila tudi drobna knjižica o življenju starih Egipčanov, ki sem jo kot ostale knjige v zbirki prebrala, vendar sem edino to prebrala večkrat. To je bil začetek mojega zanimanja za to obdobje. Prebrala sem vse, kar mi je bilo dostopno o tem. Tudi oddaje na kanalu History še vedno lahko prikažejo nova in nova odkritja.

Na predvečer Dneva reformacije je bila oddaja iz niza Skrivnosti hieroglifov, o duhovniku-pisarju, bralcu in razlagalcu verskih besedil, Pediamenopa. Njegova grobnica je večja, bogatejša s poslikavami in besedami, vklesanimi v kamen, od slehernega faraona.

Besede, zapisane s hieroglifi, (nam vsem) pripovedujejo med drugim tudi o življenju »navadnih« Egipčanov, npr. slikarjev, graverjev, gradbenih delavcev. En napis je še posebno zanimiv, pravzaprav ima globoko sporočilo, namreč: najprej pozdravi obiskovalca – kot da bi vedel, da se bo to zgodilo, potem prosi za vljudnost in spoštljivost in tudi prosi, da morebitne poškodbe popravi, sanira.

Vse to in verjetno še mnogo več sporočilnega bi lahko izvedeli iz tega, kar je bilo vklesano, če ne bi, milo rečeno, »nespoštljivi« obiskovalci nepopravljivo poškodovali dragoceno zapuščino. Kako dolgo v prihodnost se bodo obdržale besede, zapisane na papirju, kako dolgo se bodo obdržale besede, ki so digitalno shranjene? O čem bi ti zapisi sploh lahko govorili, kaj bi sporočali zanamcem? Kakšno zgodovino pravzaprav »pišemo«?

Cecilija Rekar, Bled