Eni si želijo novo milijardo, drugi jahto, tretji spet nov avto in tako v nedogled, vse do tistih, na družbenem dnu katere ni mogoče uvrstiti na nobeno družbeno lestvico. Njihova skupna želja pa je, da preživijo. Pogosto ne zaradi sebe, ampak zaradi svojih otrok in sorodnikov.
Mi, ki se kljub jamranju in kritiziranju vsega in vsakogar zmrdujemo celo nad tem, ali je mesto okrašeno z dovolj lučkami ali je silvestrski ognjemet dovolj lep ali predrag, si ne moremo predstavljati, kaj pomeni ne imeti za božično ali silvestrsko večerjo vsaj kos kruha in kozarec čiste vode ter prenočišče podobno ob rojstvu Jezusa. Slovenci ob številnih dobrodelnih akcijah kažemo sočutje s tistimi, ki potrebujejo pomoč. Gotovo to velja tudi za ljudi drugod po svetu. Česa pa nam manjka? Odločnosti in zavedanja, da moramo do takih ravnanj prisiliti politike, tiste odločevalce, ki se krčevito oprijemajo svojih funkcij, ki jim omogočajo manipulacijo z državljani, lagodno življenje in možnost pridobitve bogastva. Nimajo pa empatije do tistih, ki živijo življenje nedostojno človeka.
Za objavo te novoletne želje me je spodbudilo nepopisno trpljenje, ki smo mu priča ob vsakodnevnem gledanju poročil o načrtnem pobijanju, ki ga Judje izvajajo nad Palestinci v Gazi in drugih delih Izraela. Nagnusno se mi zdi vedenje evropskih politikov, ko v času najhujše morije in genocida z objemanjem in poljubljanjem demonstrirajo prijateljstvo, udobje in bogastvo v EU, v praksi pa ne pokažejo minimalne empatije do trpečih po svetu.
Z neplodnim sestankovanjem in političnimi puhlicami nam skušajo pokazati, kako se trudijo za prekinitev pobijanj in ob trpečih obrazih kažejo svojo nemoč, češ za to so krivi drugi. Ali si predsednica EU in bivši generalni sekretar NATA Stoltenberg lahko predstavljata, da bi morala med ruševinami iskati svoje najbližje. Kaj ob tem čutita Janez Janša in njegov zvesti oproda Grims, ko prav nagravžno zagovarjata početje Judov in osporavata legitimne pravice Palestincev. Kako se počutijo poslanci evropskega parlamenta in njihove družine, med katerimi so naši podporniki genocida, si s človeškega vidika komaj lahko predstavljamo.
In kakšna je ob tem moja novoletna želja? Da bi Judje, ki izvajajo genocid nad Palestinci v Gazi, oni, ki ga podpirajo vsi, ki ne priznavajo pravice Palestince do lastne države in ne storijo dovolj za prenehanje tega trpljenja, vsaj en dan doživeli trpljenje Palestincev v Gazi, ko ob porušenih domovih, bolnišnicah, šolah tavajo med ruševinami in iščejo preživele ali mrtve člane družine in sorodnike brez upanja na življenje.
Jožef Martini, Ljubljana
