Najboljši skakalec uvrščen v kvalifikacije (za skoke) dobi od organizatorja 3000 frankov, dekle pa pet brisačk in šampon. Prav tako so nagrade za posamezna tekmovanja za moške štirikrat višje od nagrad za ženske. Generalno tak odnos velja za vse športe, podlaga za tako razliko, ki je skrajnje ponižujoča, leži v nesprejemanju žensk kot tekmovalk, sploh pa, če dosegajo izjemne rezultate.

V 21. stoletju, ko mislimo, da smo civilizacijsko dosegli vrh, se soočamo z dejstvom, da ima družba še vedno dvojna merila, ki temeljijo na strahu moških pred ženskami. Ali obstaja kakšna drugačna razlaga za to? Gre za maščevanje zaradi izgube občutka premoči in moralne manjvrednosti odločevalcev, ki ta pravila postavljajo in sprejemajo. Kje so ob tem trenerji, novinarji, sponzorji, moški športniki navsezadnje, ki vse to gledajo in se delajo, da drugače ne more biti?

Ženski športi postajajo vedno bolj zanimivi, kljub zakoličenim dvojnim merilom. Skrajni čas je, da se stari predsedniki in predsednice komitejev, organizatorji tekem in kar je takšnih oblikovalcev javnega mnenja, umaknejo s svojih pozicij in gredo v dokončni pokoj. Svet bolj kot kdajkoli prej potrebuje ljudi z vizijo, ljudi s pogumom za spremembe in oblikovanje človeške družbe, brez jemanja pravic enim, da bi jih dajali drugim. Barva kože, konstitucija, spol so predispozicije katere ne izbiramo sami temveč so nam dane. Zato ni nič bolj izprijenega, če ljudi zaradi teh lastnosti kvalificiramo v bolj ali manj vredne.

Niki Prevc, tako kot vsem športnikom, pa čestitke za trdo prigarane zmage!

Mimi Šegina, Domžale