Ljubljana me spominja na Prago, ki je sedaj za mene najlepše mesto. Prednost Ljubljane je merilo: malo simpatično mestno jedro, ki ga zlahka obvladaš in v njemu uživaš. Če je ljubljanskim urbanistom in oblasti uspelo obvarovati nabrežja Ljubljanice, pa tega ne moremo trditi za nekatere eskapade, ki jemljejo dih in jih enostavno ni mogoče racionalno razumeti. Seveda ni s konceptom urbanističnega popolnjevanja mestnega jedra z novimi projekti nič narobe, narobe je, če vanj postavimo slabo arhitekturo. In kaj je slaba arhitektura je vsakomur jasno, čim jo zagleda.
Prva prostorska diverzija nas čaka kar ob Slovenski cesti med Dramo in Kongresnim trgom, lokacija se imenuje Šumi po tovarni bonbonov, ki je nekoč bila tam. Pozidan je ogromen stanovanjski kompleks, katerega problem je delno sama velikost in predvsem arhitektura. Slaba, agresivna in nemestotvorna arhitektura, ki bi bila dobra denimo na letališču, nikakor pa ne v središču mesta. Celo vizura mesta iz grada je s to pozidavo okrnjena. Okrnjen je pogled od Drame proti gradu, ki ga ni več. Drama se je znašla v vizualno degradiranem okolju, postala je smešna, njena širitev bi bila logična proti Kongresnemu trgu, ne pa na njeni lastni že tako majhni parceli. Sama velikost stanovanjske pozidave ni nujno problem. Poglejmo si prav tako velik objekt na drugi strani ceste, Ferantov vrt, kjer je arhitekt Ravnikar ustvaril izjemno mestotvorno arhitekturo, ki spoštuje lokacijo in merilo človeka. Šumi ne spoštuje ničesar, je agresiven in nespoštljiv do mesta in pešcev. Pozidava Šumi bo koristila najbolj profesorjem arhitekture, ki bodo lahko na praktično isti lokaciji pokazali primer dobre in primer katastrofalne arhitekture. Tudi velika pozidava Šelenburg ni ravno oblikovalski dragulj, je pa mestotvorna in nemoteča.
Najnovejša arhitektonska atomska bomba je kopališče Ilirija, od katerega ni ostalo nič razen imena in poniževalne prezentacije prejšnjega vhoda. Kljub temu da se arhitekturna stroka ni strinjala z lokacijo in dimenzijo mega projekta, ga je lokalna oblast vseeno izpeljala z natečajem, kjer slovenski arhitekti protestno niso sodelovali. Dobili smo kup železa, ki nikoli ne bo lep in veliko stekla, ki nikoli ne bo čisto. Kompleks izgleda kot hangar za največja letala na svetu, s streho, ki bi jo lahko imenovali kup nesreče. Da si nekdo upa kaj takega zgraditi mimo stroke in mimogrede podvojiti ceno izvedbe, pomeni marsikaj slabega. Namreč to katastrofo bo težko in drago podreti in spraviti lokacijo v prvotno stanje, kar bo nujno storiti. Mestnim svetnikom, bo treba zaračunati nesmiselno razmetavanje z denarjem davkoplačevalcev. Dodatni, že tretji 50 metrski bazen primeren tudi za tekmovanja, Ljubljana potrebuje, a na primernem kraju in ob smiselni režiji, kar nima nič skupnega z gverilsko akcijo pri Iliriji. Tudi v tem primeru bodo imeli profesorji na arhitekturi lepo primerjavo dveh bazenov ne daleč narazen: star lepo oblikovan bazen in grozečo, neprijazno megastrukturo, ki te obdaja s strahom še preden stopiš vanjo.
Tretka črna točka mestnega urbanizma je Rožna dolina, kjer sem stanoval preko 25 let. Danes od tiste Rožne doline ni kaj dosti ostalo. Lepo oblikovane stanovanjske hiše so v veliki meri zamenjali natlačeni stanovanjski mini kompleksi, večina brez oblikovalske vrednosti, nekateri spominjajo na raketna izstrelišča. Sedaj stare zaščitene vile izgledajo smešno ob neokusnih novotarijah. Genius loci tega predela je pogubljen.
Bojko Jerman, Dolsko
