V njih so peljali Kavaški klan iz zapora na sojenje. Ta mimovoz me je po eni strani navdal z občutkom, da živim v varni in pošteni državi, kjer represivni organi znajo poskrbeti, da bo pravici zadoščeno. Po drugi strani pa me je po asociativni logiki spravil v slabo državljansko voljo. Začel sem namreč razmišljati o stvareh, ki s tako imenovano kriminalno združbo navidez nimajo nobene zveze.

Za začetek se lahko v zadregi vprašamo, kakšna je to država, kjer najhujšim kriminalcem sodijo v improvizirani in dislocirani dvorani na sejmišču, kjer istočasno – kar je sicer slučaj – gostuje knjižni sejem. To je precej bedno. Že dolgo smo navajeni, da nam je nerodno, da o gradnji nove nacionalne biblioteke neuspešno fantaziramo. Že štirideset let. Da je nacionalno gledališče našlo kao provizoričen produkcijski bivak v industrijski coni, se bomo tudi navadili v kratkem.

Zaradi pomanjkanja v kulturi – zlasti seveda infrastrukturnega, ki ga pač najbolj opazimo – nam je nerodno. Ni nam pa nerodno, da teta Justi ne premore primerne centralne in centralizirane palače, kjer bi pravosodni sistem udobno in gladko funkcioniral, ampak bi s svojimi prostori tudi navzven izžareval simboliko pravičnosti in stabilnost pravnega reda. Vlival zaupanje v pravosodni sistem in državljanom vcepljal strahospoštovanje. Če bi vsakemu Slovencu – brez razlike: tako političnim patricijem ali bogaboječim plebejcem – zaračunali obvezni evro vsakič, ko bi si kdo drznil omeniti pravno državo, bi v Ljubljani že zdavnaj imeli veličastno sodno palačo. Zraven pa še nekaj malo manjših palačic za okrožna sodišča po Sloveniji. fokuspokus.si