Kaj naj bi pomenilo to javno distanciranje, ko pa je znano, da sta bili strani pred leti zaradi gradnje že na sodišču in je nadškofija dosegla večji odmik? Morda gre za strateški namig: če bo pri gradnji garaže, četudi nekoliko manjše od prvotnih načrtov, šlo kaj narobe, bo Cerkev seveda tožila MOL.

Ali lahko gre kaj narobe pri projektu, ki ga zares podpirajo le župan, podžupan, bivši podžupan in izvajalec del, ostali so dvigovali roke po nareku, je težko reči. Trmarjenje je tako in tako Jankovićeva blagovna znamka, lažje bo prenesel morebitni fiasko z odvodnjavanjem, na katerega opozarjajo nekateri strokovnjaki, kot to, da bi se odrekel garažam. Človek, ki mu je avto svetinja, je zanj pripravljen narediti vse, da bo na suhem in toplem.

Težava je le v tem, da garaž, kot so povedali sami, prodajalci na tržnici ne potrebujejo, še manj potrebujejo hladilnice, saj je smisel tržnice – kuku! – sveža zelenjava. Ne potrebujejo je niti kupci, ki jo že imajo v bližini, ogromna večina pa tako in tako pride obredno peš in s kolesi. Parkirnih mest se tako veselijo predvsem zaposleni na MOL. Tukaj trčimo ob večno neodgovorjeno pravno vprašanje: ali sme občina javni prostor (zunaj pripadajočih zemljišč ob svojih nepremičninah) nameniti parkiranju zgolj svojih uslužbencev, kar že leta počne pred Lutkovnim gledališčem? Ali ni javni prostor, spremenjen v parkirišče, še vedno javen, torej za vse? Je delati na občini nekakšen stanovski privilegij in ti zato ni treba na avtobus kot vsem ostalim davkoplačevalcem? Koliko takšnih ramp, ne le občinskih, ampak tudi od drugih javnih in zasebnih ustanov, v vsesplošnem brezpravju dejansko stoji na javnem prostoru?

Ravno zaradi garaž pa bo gradnja objekta uradno trajala dve leti in pol, toda dejansko v tem mestu še nikoli nič ni bilo zgrajeno ne v roku in ne po prvotni ceni. Bo tržnica, tri leta stisnjena na robove gradbišča, preživela in potem znova zaživela ob prelepih granitnih kockah, po katerih ni mogoče vleči vozička z nakupljeno zelenjavo in ne potiskati otroškega ali invalidskega vozička? Ali pa bo z novim petičnim lokalom z »vrtno hrano« v nadstropju Mahrove hiše postala le še kulisa za selfije z gradom v ozadju? In tragičen posmeh odgovornemu oblikovanju tudi s tistimi grozljivimi »dizajnerskimi« stojnicami, ki jih je narisal človek, ki zanesljivo ne loči med peso in repo?