Da se to zagotovi, je premalo sprejemati zakon, ki opredeljuje odnose med delom v javnem in zasebnem sektorju. Če želimo, da zdravstvo kot dejavnost ostane na razpolago vsem prebivalcem naše države, je treba odnose urejati na začetku programa.

Predlagam, da vsem študentom medicine ob vpisu na fakulteto ponudimo pogodbo, v kateri opredelimo tudi finančno obveznost za vsako leto študija. Te obveznosti v višini 20.000 EUR letno (znesek je samo ideja) državi ni treba odplačati, če podpisnik ostane v javnem zdravstvu, na primer 20 let. Študenti medicine se namreč po končanem študiju vsi dodatno še več let izobražujejo in si pridobijo specialistične nazive tako rekoč izključno v javnem sektorju in na račun davkoplačevalcev.

Sedaj nimajo v svoje dobro samo študija, temveč tudi prakso v prvih letih dela. Vrednotenje dela v javnem sektorju pa naj bo podobno delu v zasebnem. Odlični zdravniki naj imajo odlično plačo, povprečni povprečno, slabši pa manjšo. V kolikor se bo nadaljeval sedanji sistem, ko gre iz prihrankov ljudi veliko denarja, ali pa so naročeni na storitve čez nekaj let, bo zaključek tega projekta privatizacija donosnega dela zdravstva.

Privatizacija pa počasi prinese tudi vstop tujega kapitala. Kako bo takrat,pa je dokaj jasno, če samo pogledamo tako opevano Ameriko. Če boš imel denar, boš zaželena stranka, če pa ne, se bo s tabo ukvarjal manj sposoben kader, s slabšimi pogoji dela. Zadržimo vsaj zdravstveni sistem v slovenskih rokah. Razprodali smo že banke in pomembne gospodarske družbe in če to naredimo še z zdravstvom in ostalimi javnimi službami, potem se lahko resno bojimo za usodo državljanov.

mag. Iztok Noč, Bled