Na ministrstvu se, paradoksalno, sklicujejo na nekdanja stališča organa, ki ga bodo tokrat zavestno preslišali. Leta 2021 je razširjeni strokovni kolegij kirurških strok podprl razvoj kardiokirurških posegov v celjski splošni bolnišnici, izpostavljajo na ministrstvu. Svoje poteze upravičujejo z obdobjem, ko trenutnega projekta, čeprav želje celjske bolnišnice po vzpostavljanju srčnega centra niso od včeraj, še niso imeli na mizi.

V lastne zanke so se, ko gre za celjsko kardiokirurgijo, na ministrstvu začeli opazno zapletati v mandatu Danijela Bešiča Loredana, ko so dopustili operacije v prostorih bolnišnice brez ustreznega dovoljenja. Tomislav Klokočovnik, ki jih je opravljal pod okriljem zavoda Kardio Klokočovnik, jih je ustavil potem, ko jih na zdravstveni blagajni brez pravne podlage niso želeli plačevati. Ministrstvo za zdravje vlogi za izdajo ustreznega dovoljenja kasneje ni ugodilo. Roke so si umili z ugotovitvijo, da je bila pogodba med družbo Kardio Klokočovnik in celjsko bolnišnico tako ali tako nična. Bolnišnica ob oddajanju premoženja v najem ni pridobila ustreznega soglasja ministrstva, so sklenili. Zakaj niso na zavoro pritisnili že pred začetkom operacij, niso javnosti na ministrstvu nikoli razložili. Prav tako niso nikoli prevzeli odgovornosti za svojo vlogo pri tem spodletelem poskusu. Že lani se je zastavljalo tudi vprašanje, zakaj se oblasti tako vztrajno izogibajo poglobljeni vsebinski presoji potrebe po četrtem srčnem centru.

Tiho je bilo tudi letošnje vračanje operacij na odprtem srcu v Celje. Odločitve, da tamkajšnji bolnišnici odmerijo sto operacij na letni ravni, v vladi in na ministrstvu za zdravje niso obešali na veliki zvon. Javnost so z njo kasneje seznanili v celjski bolnišnici. V dokumentaciji, ki so nam jo junija z ministrstva za zdravje posredovali na podlagi zahteve po dostopu do informacij javnega značaja, ni bilo sledi o presoji smiselnosti in načina umeščanja četrtega srčnega centra – z izjemo zagotovil iz celjske bolnišnice. Tja se je medtem vrnil tudi Tomislav Klokočovnik, tokrat na čelu bolnišničnega kardiokirurškega tima.

Pomisleki na račun smotrnosti in pasti uvajanja dodatnega srčnega centra so se pred leti pojavljali že v primeru izolskega Medicorja. Kako težko je po drobljenju zahtevnih zdravljenj pridobiti zadostno število usposobljenih zaposlenih za vse izvajalce, je danes na dlani. Operativni program so v Medicorju spomladi začasno zaustavili, potem ko je inšpektorat samostojno opravljanje dela prepovedal dvema perfuzionistoma.

Kljub okoliščinam, ki so terjale skrajno previdno presojo, si oblasti tudi ob tokratnem širjenju mreže niso dale kaj dosti opraviti z zmogljivostmi centrov v Ljubljani in Mariboru. Pri vzpostavljanju novega centra po vsem sodeč ne bosta sodelovala, že napovedani začetek operacij pa so v Celju prejšnji teden tik pred zdajci odložili. V zdravstvenem resorju znova zatrjujejo, da tam operacij brez izpolnjevanja vseh pogojev ne bodo mogli opravljati. Ob rdeči luči vrha kirurških strok, ki je bila primerna priložnost za refleksijo, kako naprej, so oblasti prst namesto vase znova uperile navzven.