Pa če pustim bodico ob strani, bi rad resno opozoril na eno važnejših obveznosti koalicije, da bo spremenila volilni sistem tako, da bo poudarjena vloga volje državljanov in s tem utrjen vpliv ljudi na upravljanje države oziroma na njihova življenja.
Čeprav je bil v lanskem letu izveden celo referendum o uvedbi preferenčnega glasu in smo ljudje z veliko večino potrdili predlagano spremembo, se ni zgodilo nič. Zakaj sploh še dodaten referendum, čeprav so že na volitvah dobili mandat za več kot potrebne spremembe, vedo le redki. A bistvo je, da se ne zgodi in ne premakne nič. Nasprotno. Izgovor, da je potrebna dvotretjinska večina, je »razlog«, da se namesto tako opevanega »sodelovanja sredine« vlečejo poteze, ki utrjujejo strankokracijo ter položaj predvsem vodij strank. Kam to pelje, smo že videli v preteklem avtokratskem mandatu prejšnje vlade in vidimo tudi danes. Kot da odločevalci že prej niso poznali tega podatka iz ustave. Namesto večjega soodločanja državljanov torej težnja, da se ne spremeni nič. Namesto sodelovanja torej spotikanje vseh in proti vsem. In zopet slišimo o nekakšnih »platformah sodelovanja«. Se bojim, da gre v praksi za platforme rušenja in spotikanja.
O tem, zakaj se to dogaja, seveda nima smisla vprašati SDS in predvsem ne vodje te stranke, ki je že prvi dan nastopa sedanje vlade nastavil več ovir, kot jih je bil sam prej sposoben rešiti. Umestno pa je zastaviti to vprašanje vsem izvoljenim poslancem Gibanja Svobode, Levice, NSi, SD, in poslancema narodnosti. Zakaj torej ne izpolnijo zahtev ljudi – čeprav so v različnih strankah? Utemeljeni, obrazloženi ter pravno dodelani predlogi, ki so usklajeni tudi med različnimi strokovnjaki, so lahko dobra osnova za premik na bolje. Manjka torej le politična volja oziroma pripravljenost na realizacijo.
Ker je torej ta vlada že zakoračila v drugo polovico mandata, se skoraj pri vseh poslancih ter nekaterih drugih akterjih, denimo medijih in posledično ljudeh, pojavlja razmišljanje, da ni pravi čas oziroma da je premalo časa za korak naprej. Zopet torej izgovori, ki so podcenjujoči do ljudi. Se pa resno vprašam, ali res o vseh sistemskih spremembah odloča vlada ali pa morda tudi parlament? In če so vse sistemske spremembe možne samo v prvem letu mandata, zakaj potem mandat traja še ostala tri leta?
Saj drži floskula, da so volitve »praznik demokracije«. Ali moramo res čakati štiri leta, da se bo kaj spremenilo na boljše? Ali ne bi bilo umestno kakšen »praznik demokracije« doživeti tudi vmes tako, da bi sprejeli zakon, ki bi olajšal življenje vsem? No, ja, pustimo se presenetiti. Saj tudi poslanci lahko storijo marsikaj dobrega. Ne samo v delovnem času, tudi izven njega. Časa je torej dovolj. Ne samo za vlado, tudi za parlament. Ljudje pa si bomo dobro zapomnili vsa ravnanja vseh vpletenih.
Miloš Šonc, Grosuplje
