1. Ad hominem: je napad, preusmeritev teme na obračunavanje s sogovornikom. Ima več modusov. Ena je zastrupljen vodnjak: sogovorniku je dodana etiketa, zaradi katere naj ne bi bilo niti mogoče, da bi imel prav. Primeri tega se pojavljajo na strani RTV (rubrika Begunska kriza) – zagovorniki solidarnosti so slabšalno označeni za »fdvjevce«. Kar pa še ne pomeni, da ne morejo imeti prav, prej nasprotno. Na isti strani je pogost to quoque, sklicevanje na sogovornikovo nekonsistentnost, npr.: »Ker Violeta Tomić doma ne daje zatočišča beguncem, njeno stališče o solidarnosti do teh ne more biti konstrukt veljavnega sklepanja.« Veljavnost seveda nima zveze s tem, kolikim Violeta Tomić daje zatočišče.
2. Evfeminizem: nasprotnik želi navidezno spremeniti pomen premise z »mehkejšim« pojmom, ki daje videz veljavnejšega sklepanja, uporabljen je v desnih medijih (Reporter, Demokracija, Nova24TV). Z zamenjavo besede begunec z besedo ilegalni migrant namigujejo, da z njimi ni tako hudo, da bi jim morali pomagati. Dejansko pa pomoč, ki jo človek v tej situaciji potrebuje, zato ni nič drugačna.
3. Posplošitev: je sklepanje na podlagi nekaj izvzetih predstavnikov populacije na celo, npr. Zmago Jelinčič je na youtubu izjavil, da je večina migrantov teroristov, čeprav ti de facto, nasprotno, bežijo pred nasilnimi konflikti.
4. Strašilo: stališče postane karikirano, da izpade ekstremnejše, npr.: »Sprejemanje beguncev je mogoče razumeti le kot islamizacijo Slovenije (Nova24TV).« Druga zmota tu je tudi spolzka strmina (5.), ko je predpostavljeno, da majhen korak avtomatsko povzroči niz mnogih naslednjih do skrajnosti. Dovolitev vstopa je seveda daleč od islamizacije.
6. Ad auditorium: je priredba premis na ta način, da bo argument »publiki ustrezal«, lahko z zamolčanjem (nepoznanih) premis. Revija Reporter cilja na impresijo bralcev z vsebino o tem, da begunci smetijo, in implicitno namiguje o njihovi diametralni nasprotnosti urejenim Slovencem. Veliko bralcev pa se ne bo naprej spraševalo, ali je bilo za odlaganje smeti sploh poskrbljeno, ali so bili begunci ujeti v gneči, preutrujeni… In o tem, zakaj je sicer v Sloveniji 8800 divjih odlagališč smeti (http://register.ocistimo.si).
7. Sklicevanje na večino: temelji na premisi, da mnenje večine zadostuje za resničnost sklepa, ali da je treba sklep upoštevati le zaradi podpore večine, npr. zagovarjanje referenduma o azilantih SDS: »Gorenak je spomnil, da so državljani glede nastanitve prosilcev za azil razdeljeni /.../. "Zato je prav, da vladajoča koalicija prisluhne tistim, ki so jo postavili na oblast," je prepričan« (G. C., SDS predlaga referendum…, RTV, 6. 3. 2015).
Obstajajo redki primeri, ko so našteti argumenti veljavni, npr. spolzka strmina velja v primeru podiranja domin. Modus ad hominema – ad nazium (proti nacizmu) je primer zmote: »Nacisti so spodbujali javna dela. Slovenija jih tudi. Torej je nacistična.« Ni pa zmota v naslednjem primeru: »Iste logične zmote, kot so uporabljene v protibegunski retoriki v Sloveniji, so uporabljali nacisti. Torej, Slovenija pogleduje v smer ad nazium,« zato je prepoznavanje teh pomembno. Več o njih na: https://vezjak.com/2015/08/29/sovrastvo-slovencev-do-beguncev-zelo-kratek-vodic/ .
Uroš Cerkovnik, Ljubljana
