V Ljubljani je prometna merilna postaja ob zelo prometni Celovški, zaradi česar je izmerjena kvaliteta zraka tam slabša, in po oceni občine podatki zato niso primerljivi z drugimi mesti. Iz EEA so v odgovoru za Dnevnik podčrtali, da v nobenem mestu niso uporabili podatkov iz prometnih postaj, Arso pa nam je zagotovil, da so postaje pri nas postavljene po enakih kriterijih kot drugod po Evropi.
Drugi argument, zakaj je kvaliteta zraka pri nas kritična, je precej bolj tehten. Mesto je v kotlini, pa tudi gričevnati relief države v zatišju Alp ne pomaga prečiščevanju zraka. Tako je merilna postaja v Kočevski Reki izmerila zrak, ki je samo za tretjino manj onesnažen s trdimi delci kot v Ljubljani. To je zunanji dejavnik, ki evropske komisije ne zanima. Seveda ni pravično, da je mesto v kotlini na isti lestvici kot mesta na prepihu v Skandinaviji ali ob Atlantiku, kjer je zrak neprimerno bolj čist kot celo v divji Kočevski Reki. Primerjanje jabolk in hrušk po evropsko, torej.
Mediji smo pograbili to lestvico, pa ne iz kake škodoželjnosti, ampak zato, ker ljubljanska občina pač stavi na politiko zunanje potrditve preko takšnih in drugačnih lestvic ter laskavih nazivov, ki jih vztrajno klešejo bruseljski birokrati, in se tako zdi bolj dovzetna za signale od zunaj kot za mnenja domačih strokovnjakov.
Ugotovitev evropske agencije ni samo opozorilo za mesto, ampak za celotno državo, ki se duši, z glavnim mestom na čelu. Seznam so pospremili s priporočilom, naj podatki služijo pri krojenju politik. To pomeni, da se pripravijo blažilni ukrepi, kot je spodbujanje dela ob doma ob dneh, ko se zazna povišano onesnaženje, ali celo omejitev prometa za okoljsko bolj obremenjujoča vozila, kot to počno v številnih mestih s slabim zrakom.
Po drugi strani pa moramo biti bolj previdni pri izvajanju investicij, ki si jih lahko privoščijo ljudstva na prepihu. Težko se je znebiti občutka, da je občina panično in tudi iracionalno odreagirala na ugotovitve EEA še iz nekega drugega razloga. Kvaliteta zraka je namreč glavni argument nasprotnikov sežigalnice, ki jo občina namerava v kratkem zgraditi. Na občini se sklicujejo na pozitivni zgled Dunaja, ki ima sežigalnico že desetletja in velja za okoljsko najbolj zavedno občino. Vendar. Prej omenjena Kočevska Reka ima skoraj enako kvaliteto zraka kot prepišni Dunaj z dvema milijonoma prebivalcev. Sežigalnica je dejstvo in tudi evropska komisija je nedavno pohvalila ljubljansko namero kot rešitev, ki bo prispevala k okoljski nevtralnosti. Ne pa nujno tudi k čistejšemu zraku.
Ljubljanski podstandardni zrak in njegovi odjemalci potrebujemo odgovor z jasnim programom ukrepov, večje investicije pa mora spremljati program, ki bo vsaj uravnotežil potencialne nove emisije, ki jih prinaša sicer nujen razvoj. EEA je občini ponudila izvrstno priložnost, da utiša kritike sežigalnice, če bi jo le pograbili. Če v naslednjih letih zmanjšamo onesnaženost z delci PM 2,5 samo za 0,3 mikrona, bomo prešli iz »slabe« kategorije zraka v »srednjo«. To je jasen, kratkoročen, oprijemljiv in lahko izmerljiv cilj, ki je skladen tudi z napovedjo občine, da se zrak v mestu z leti izboljšuje.
