Za majhne in velike, mlade in starejše, vrhunske in rekreativne tekače iz 86 držav, ki so minuli konec tedna v Ljubljani slavili slovenski tekaški praznik, sobotno muhasto vreme ni bilo ovira. Tudi dež ni pokvaril njihovega veselega razpoloženja, medtem ko so bili sončni žarki v svežem nedeljskem jutru kot naročeni za čim bolj optimalen tek. Doseženih je bilo kar nekaj težko pričakovanih rekordov, a še zdaleč ni bilo vse v preštevanju mejnikov.
Rdeča nit najmnožičnejšega in tudi najprestižnejšega tekaškega dogajanja v naši državi je bila kot vselej fantastično vzdušje, ki ga pričara množica glasnih navijačev ob progi. Težko je z besedami opisati posebno energijo, ki jo je mogoče občutiti le na samem prizorišču, najpristneje v vlogi tekača. V cilju so bile v ospredju na eni strani zgodbe ponosa ob osvojenih lovorikah in samouresničitvah, na drugi strani pa razočaranja in spoznanja, da lahko premagovanje tekaških kilometrov ob nezadostni kondiciji spremlja neznosno trpljenje.
Maratoni že dolgo veljajo za srčne dogodke, polne optimizma in zanosa, pa vendar si ne gre zatiskati oči, da tudi svetu maratona vlada denar. Organizatorji ljubljanskega maratona, ki se zadnja leta ponaša z najvišjim statusom maratonov na svetu, niso nikoli skrivali, da brez elitnih tekačev ni elitnega maratona. In čeprav maraton v slovenski prestolnici slovi po svoji hitri progi in odličnem gostoljubju, je najhitrejše maratonce sveta na start vseeno mogoče pritegniti le z visokim denarnim skladom.
Znano je, da šteje proračun ljubljanskega maratona le drobtinice proračunskih sredstev najbolj zvenečih maratonov v New Yorku, Berlinu, Chicagu, Bostonu in Londonu. Organizatorjem tamkajšnjih tekaških spektaklov je v svoje loge zato precej lažje privabiti četico nepremagljivih afriških tekačev. Startnine in denarne nagrade zanje so odvisne od sklenjenih pogodb z njihovimi menedžerji, pri tem pa gre za poslovne skrivnosti. Daleč od oči javnosti se razpreda tudi o plačilih »zajcev«, ki so zadolženi za narekovanje dogovorjenega tempa in taktike teka: tudi ti so ogromen strošek, a obenem nepogrešljivo spremstvo vrhunskih dolgoprogašev.
Čeprav so organizatorji maratona v butični Ljubljani že pred slabim desetletjem poudarjali, da so presegli svoje organizacijske zmožnosti, minulo obdobje vseeno niso sedeli križem rok glede privabljanja tujih rekreativnih tekačev. Ti so na svoji koži tudi letos občutili, da ljubljanski maraton ni organiziran le zaradi dobičkonosnosti, ampak z velikim poudarkom na pomembnosti rednega ukvarjanja s športom. Tudi zato so bile že pred leti uvedene zgodnejše prijave, ki so neke vrste obveza, da tekači pravočasno sprejmejo odločitev o udeležbi in se začnejo dovolj zgodaj pripravljati na svoj nastop na maratonu. Število tako imenovanih kampanjskih tekačev se je zato v zadnjih letih močno zmanjšalo, s tem pa je upadlo tudi število tekaških poškodb in posredovanj zdravstvenega osebja.
Zdi se, da se je precej okrepila tudi zavest rekreativnih tekačev, da bolj kot obsedenost z rezultati štejejo blagodejni učinki teka na um in telo. Ob krepitvi telesa, užitku na svežem zraku in druženju gre namreč pri teku tudi za pomembno blaženje stresa. Pa tudi za sproščanje serotonina – hormona sreče, zaradi česar ljubiteljski tekači tegobe vsakdana vselej predihamo v izzive.
