Potem ko je v Nemčiji izpadla v osmini finala proti Portugalski šele po streljanju enajstmetrovk, se je v četrto izvedbo lige narodov podala z načrtom o napredovanju iz lige B v elitno ligo A. Končalo se je z najslabšim možnim scenarijem, trojnim neuspehom. Namesto napredovanja v ligo A se bo marca prihodnje leto borila za obstanek v ligi B proti eni od drugouvrščenih reprezentanc v ligi C. Decembra na žrebu kvalifikacijskih skupin za svetovno prvenstvo 2026 v ZDA, Kanadi in Mehiki bo šele v tretjem bobnu, kar pomeni, da se bo merila z dvema realno močnejšima tekmecema. Nastop na prvenstvu v Ameriki si bodo iz Evrope neposredno zagotovili le zmagovalci 12 skupin, za preostala štiri mesta po bodo v dodatnih kvalifikacijah igrale drugouvrščene reprezentance v skupinah in štiri najboljše iz lige narodov, ki ne bodo uspešne v kvalifikacijah, a med njimi ne bo Slovenije.
Slovenija je v letu 2024 na desetih uradnih tekmah dosegla le dve zmagi. Na evropskem prvenstvu, kjer je igrala nad pričakovanji, je navdušila s štirimi remiji proti favoritom, v ligi narodov pa je v skladu z razliko v kakovosti dvakrat premagala Kazahstan, proti prvemu favoritu skupine Avstriji dvakrat remizirala in proti Norveški doživela blamažo s sedmimi prejetimi goli. Samozavestne Slovenije, kakršno smo gledali v Nemčiji, trenutno ni. Na evropskem prvenstvu je bila z izjemno obrambo v sistemu 4-4-2 vzorčni primer za trenerske seminarje, kako reprezentance iz majhnih držav, ki nimajo širokega in kakovostnega kadra, enakovredno igrajo z boljšimi od sebe. Razen nekaj prebliskov preverjen sistem z istimi igralci v ligi narodov ni deloval.
Logično je, da je igralcem padla motivacija po največjem vrhuncu v njihovih reprezentančnih karierah. Ni dvoma, da so na 15 tekmah v letošnjem letu psihično izpraznjeni. Velika težava je bila (ne)pripravljenost igralcev, saj so nekateri zaradi poškodb in statusov v svojih klubih, kjer niso člani začetnih enajsteric, daleč od prave forme. Podoben zdrs se je selektorju Matjažu Keku že zgodil z generacijo, ki je glede na mladost z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki celo prehitela zakonitosti nogometnega razvoja. Ko so vsi pričakovali nadaljevanje uvrstitev na velika tekmovanja, se je zgodila 14 let dolga slovenska ledena nogometna doba, čeprav so število udeležencev na evropskih prvenstvih povečali s 16 na 24.
V nogometu je najtežje ponavljati dobre stvari. Porazi so sestavni del športa, a morajo zvoniti vsi alarmi, če reprezentanca skrene z začrtane poti. Slovenija je izgubila najbolj prepoznavne zaščitne znake. Vedno se je najbolje znašla v vlogi avtsajderja, ko je tekmec moral napadati in igrati na zmago. Uspešna je bila, ko je svoje pomanjkljivosti kompenzirala z borbenostjo, odločnostjo, odnosom in fanatizmom. Ob blamaži z Norveško (1:4) v Stožicah ni prejela niti enega rumenega kartona, kar razkriva, da mobilizacija ekipe ni bila popolna. Na Dunaju je bila podrejena, a je iztržila remi, ker so Avstrijci imeli festival zapravljanja priložnosti. Izpuhteli so kompaktna obramba in uigrani prehodi v napad. Obramba, ki je bila zaščitni znak ekipe in je na evropskem prvenstvu na štirih tekmah prejela dva gola ter ohranila mrežo nedotaknjeno proti velesilam Angliji in Portugalski, je v ligi narodov na šestih tekmah klonila devetkrat.
Matjaž Kek, ki je v ligi narodov stavil na preverjene sile, bo moral v letu 2025 poskrbeti za popolno kadrovsko in psihološko mobilizacijo. Po srečnem remiju proti Avstriji ga čaka nekoliko lažja zima, da ekipo vrne na staro pot uspehov, s katerimi je s fanatičnim pristopom razprodajala Stožice.
