Ne da bi se zapletali v ugibanja, kdo je prej načrtoval razdreti koalicijo, finančni minister in prvak liberalcev Christian Lindner ali kancler Olaf Scholz iz vrst nemških socialdemokratov, in kdo ga je na koncu prehitel, pa je nesporen povod, zaradi katerega sta oba na koncu izgubila živce. Lindnerjev programski papir o potrebnih ukrepih v gospodarstvu, ki ga je prejšnji petek pustil pricurljati v javnost, sta oba koalicijska partnerja, socialdemokrati in zeleni, upravičeno razumela kot provokacijo, saj je Lindner v njem stisnil za vrat tako zeleni prehod in ukrepe proti podnebnim spremembam kot tudi vse, kar je bilo usmerjeno v socialo, blaženje materialnih stisk in ohranjanje delovnih mest, medtem ko je kapital in svojo industrialsko klientelo pustil povsem nedotaknjeno. Z očesom na ameriških volitvah, kjer je pogled v denarnico premagal vsak drug trezni razmislek, Scholz razume, kaj se lahko zgodi, če bi, tako kot zahteva Lindner, grobo posegel v socialne transferje in še oslabil kupno moč večine prebivalstva. Ali je bilo potem pametno, da je kancler svojemu finančnemu ministru postavil ultimat, naj se zaradi vojne v Ukrajini, težkih mednarodnih razmer ter ob kašljajočem nemškem gospodarstvu začasno odpove dolžniški zavori, ki je sicer res zapisana v ustavi, a ta za takšne primere tudi dovoljuje izjeme, je na koncu že nepomembno. Ta dva sta hotela narazen in sta tudi šla.
A žal v povsem napačnem trenutku. V času, ko si po Trumpovi zmagi v Kremlju manejo roke in so evropski avtokrati ter skrajni desničarji v nizkem startu, bi v Nemčiji potrebovali stabilno vlado in v Evropi močno Nemčijo. V Berlinu pa vlada vladna kriza. Zakaj je to tako slabo?
Najprej je tu vojna v Ukrajini in če kdo, potem se Scholz zaveda, da če za ukrajinske vojake ne bo denarja in orožja iz Amerike, bo moral nekdo vskočiti. In ve, da bo to breme padlo na Nemčijo. Poleg tega ima v državi okoli 1,2 milijona beguncev iz Ukrajine. V primeru, da Trump, kot napoveduje, s Putinom konča vojno, kar v tem trenutku ne bo šlo drugače, kot da z odtegom pomoči Ukrajino prisili, da se odpove precejšnjemu delu svojega ozemlja, Nemčija računa, da se bo število beguncev in s tem tudi finančno breme za Nemce precej povečalo. Na drugi strani je ameriški trg za nemško izvozno gospodarstvo trenutno tako pomemben kot še nikdar v zadnjih 20 letih. Tudi zato, ker je na njem kompenziralo upadajoč izvoz na druge trge. Če bo Trump uresničil svoje napovedi iz predvolilnega boja ter uvedel deset- do dvajsetodstotne carine na blago iz Nemčije oziroma Evropske unije, pri čemer še posebno cilja na nemško avtomobilsko industrijo, se lahko nemško gospodarstvo v naslednjih štirih letih obriše pod nosom za 180 milijard evrov. Nemški gospodarstveniki pa sami priznavajo, da so ob morebitni trgovinski vojni z ZDA zdaj v precej slabši kondiciji kot ob Trumpovem prvem prevzemu oblasti.
Tiste, ki so se v Sloveniji tako zelo veselili Trumpove zmage, bi bilo torej pametno opozoriti ne le na to, da je ta dala pospešek umiranju zahodnega sveta z vsemi pozitivnimi vrednotami in svoboščinami, ki smo jih povsem neupravičeno začeli jemati za samoumevne, temveč tudi na to – kako smo že rekli – da če nemško gospodarstvo kihne, slovensko dobi pljučnico. In zato, kot pravi cenjeni kolega Ervin Hladnik - Milharčič v Objektivu: »Pripravite robčke.« Tudi v Sloveniji. x
