Toda ta oaza miru svetovne organizacije je bila in še vedno je veliko več kot zgolj šola ali menza. Begunci so pri njej dobivali tudi druge temeljne storitve, ki jih palestinska uprava ni bila sposobna ponuditi, gostujoče arabske države pa jih niso bile pripravljene dati, ker niso hotele, da bi za dolgo obsedele na milijonih pregnanih palestinskih beguncev. Čeprav je uradni arabski nacionalizem nanje gledal s solidarnostjo, so bili palestinski begunci namreč pri Arabcih videni kot dejavnik nestabilnosti zaradi prinašajočega konflikta z Izraelom na njihova ozemlja.

Unrwa je preživela zdaj že 75 let in je agencija Združenih narodov z najdaljšim stažem. Nikoli se ni pričakovalo, da bo agencija postala tako obsežna institucija, ki bo desetletja skrbela za več kot tri milijone po Bližnjem vzhodu razpršenih palestinskih beguncev, od katerih jih je največ v Gazi. Toda leto za letom vzpostavitve dveh držav ni bilo od nikoder. Naravni prirast, ekspanzionistična izraelska politika kraje palestinske zemlje ter ohranjanje okupacijskega dušilnega prijema, preraslega v apartheid od morja do reke, pa je agencijo naredilo nasploh nepogrešljivo, da je lajšala tegobe Palestincev in jim dajala življenjsko perspektivo. Skozi različne tokove zgodovine, nove vojne, vzpone in padce ozemeljskega konflikta, ki mu počasi zmanjkuje ozemlja, in mimo trinajstih izraelskih premierjev je agenciji uspelo ohranjati svoje temeljno poslanstvo. V Izraelu je nikoli niso imeli radi. S svojimi dobrodelnimi aktivnosti za prebivalstvo je namreč dejansko tudi preprečevala, da bi se Palestinci odselili, izpraznili zemljo in zavihteli belo zastavo.

Cilj je izgnati motečo mednarodno skupnost, ki zgolj moti izraelski cilj vzpostavitve novega regionalnega varnostnega ravnotežja v svojo korist, doseženega z genocidom in vojnimi zločini.

Toda vihrala ne bo bela, vihrale bodo črne zastave. Kajti prepoved delovanja Unrwe, ki jo je ta teden izglasoval izraelski kneset, je enaka obsodbi na smrt. Namesto raket bo s prepovedjo delovanja Unrwe smrt prišla nekoliko počasneje. Stradanje je bilo že doslej orožje Izraela v genocidni vojni v Gazi, s tem ko se je preprečevalo dostop humanitarni pomoči ali pa se pred mejnimi prehodi z Gazo ni preprečilo, da skrajni judovski gorečneži blokirajo konvoje. Je tudi ena izmed točk, o kateri bo meddržavno sodišče v tožbi Južne Afrike proti Izraelu slednjič izdalo sodbo.

S prepovedjo Unrwe se Izrael loteva še ene oblike kolektivnega kaznovanja Palestincev za teroristični napad 7. oktobra. A tako kot bo sodba meddržavnega sodišča za Izrael slednjič irelevantna, je tudi zdajšnje zgražanje mednarodne skupnosti zanje brezpredmetno. Napad s tanki in raketami na postojanke mirovne misije Unifil v Libanonu je enak napadu z zakonsko prepovedjo Unrwe. Cilj je izgnati motečo mednarodno skupnost, ki zgolj moti izraelski cilj vzpostavitve novega regionalnega varnostnega ravnotežja v svojo korist, doseženega z genocidom in vojnimi zločini.

Posebna poročevalka Združenih narodov za pravice Palestincev Francesca Albanese ugotavlja, da je genocid zapleten in zahrbten zločin. Dokazovanje njegovega uničevalnega namena pa je zahtevna naloga. A to po njeni oceni ne drži, če je genocid tako očiten, podprt s politično doktrino ideološkega sovraštva in izražen z institucionalnimi strukturami in politikami, kot to lahko videvamo že zadnje leto. Temu ni treba nič dodati. Netanjahu je genocidno politiko do Palestincev pripeljal do točke, ko jim de facto ne privošči več niti pomoči. 

Priporočamo