Sporen je bil tudi kriterij stalnega prebivališča in ne dejanske uporabe pri razločevanju nepremičnin, ni pa takratna odločitev ustavnih sodnikov nikakor pomenila, da je davek na nepremičnine kot tak v neskladju z ustavo oziroma da pomeni poseg v ustavno varovano pravico do lastnine; ne nazadnje je ta davek nekaj običajnega v več razvitih državah. Njegova uvedba bi tudi pri nas pomenila pomemben razvojni premik, saj bi z njim nadomestili zastarel sistem obdavčitve nepremičnin in dobili pregleden sistem, česar pa si nekatere interesne skupine ne želijo.
Desetletje pozneje smo še vedno tam, kjer smo bili – ne leta 2014, temveč leta 1984 oziroma 1988 (!). Tudi nova vlada, ki je obljubila, da bo uredila »pravičen, pošten in enostaven davek na nepremičnine«, zdaj, boječ se ljudskega nezadovoljstva, govori le še o pripravi izhodišč. Odmikanje ustrezne rešitve je neprimerno, saj pomeni kontinuiteto prejšnjega stanja obdavčitve, ki se je ponovno vzpostavilo z razveljavitvijo zakona o davku na nepremičnine, torej uporabo preživetih predpisov iz časa nekdanje SFRJ.
Prva dajatev, s katero je – minimalno – obdavčeno lastništvo nepremičnin, je vsem dobro poznano nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), ki je po odločitvi ustavnega sodišča prav tako dopustno le prehodno. NUSZ je prihodek občin. V državi je več kot 200 občin, kar pomeni prav toliko različnih občinskih odlokov o odmeri NUSZ. Zaradi razlik prihaja do neenakopravne obravnave zavezancev in tudi do izpada prihodka.
Do slednjega prihaja tudi pri drugi dajatvi – davku od premoženja, ki bi ga morale plačevati fizične osebe, ki imajo večje (več kot 160 kvadratnih metrov stanovanjske površine) oziroma več nepremičnin. Ker so pravne osebe izvzete iz te obdavčitve, med zavezanci ni tistih, ki v luksuznih stanovanjskih soseskah kupujejo več milijonov evrov vredna stanovanja prek podjetij, tudi zaradi davčne optimizacije.
Celo na Fursu priznavajo, da so zavezanci, ko prejmejo njihovo odločbo o odmeri tega davka, nemalokrat presenečeni, saj je v preteklosti niso prejemali. Veliko jih namreč sploh ne ve, da ta jugoslovanski davek, ki ga je Slovenija podedovala, sploh imamo, njegova podlaga pa je v zakonu o davkih občanov iz leta 1988. Če ne vedo, da davek obstaja, torej ne vložijo napovedi za odmero, kar bi bili sicer dolžni storiti, oziroma v skladu z našo nizko davčno kulturo tiho čakajo, ali jih bo Furs po naključju odkril. Da jih ne bi, raje ne oddajo niti napovedi o oddajanju premoženja v najem, ker bi v tem primeru plačali dva davka.
Sistem te obdavčitve je torej premalo učinkovit, zamuden in zastarel, saj temelji na točki, čeprav imamo moderno vrednotenje (posplošeno tržno vrednost).
S prenovo obdavčitve nepremičnin (oziroma premoženja) ne bomo rešili problema davčne preobremenjenosti dela, saj učinek tega davka ne bi bil dovolj visok za resno razbremenitev. Letni NUSZ je, za primerjavo, v glavnem nižji od mesečne obdavčitve ene same plače. Je pa dobro premišljena prenova potrebna že zaradi pravičnosti in družbene solidarnosti ter nujne regulacije nepremičninskega trga, da bi se nepremičnine uporabljale za svoj osnovni namen, torej bivanje, ne pa za špekulacije, da bi začeli odgovorneje ravnati s prostorom in da bi lahko vzpostavili stabilen sistem javne stanovanjske preskrbe.
