Takšen trend se je sicer nakazoval že pred petimi leti, ko je bila podpora proevropskih skupin še neprimerno močnejša in se Unija ni soočala s toliko izzivi kot zdaj, ko bo njeno gospodarsko podstat s trgovinskimi vojnami pa tudi varnostni položaj celine z načrtovanim hitrim sklepanjem miru v Ukrajini najedal prihajajoči ameriški predsednik Donald Trump.
V evropskem parlamentu, kjer strankarska disciplina ni nujna politična vrlina, so se stranke vedno znova razdelile ob takšnem ali drugačnem glasovanju. Zaradi disonance ni bilo političnih posledic za odpadnike, kajti tudi notranja raznolikost v političnih skupinah je del demokratične evropske politike. Posebnost tokratnega glasovanja je, da evropski komisiji, seveda zaradi različnih razlogov, nasprotujeta tako levica kot skrajna desnica Patriotov Evrope in Evrope suverenih narodov, pa tudi del vseh tistih političnih skupin, ki se rade umeščajo v proevropsko politično sredino. Seveda se je tudi tokrat evropska politika izkoristila za nacionalno nabiranje političnih točk. Slovenska SDS denimo zaradi še ene komunistične zarote z imenovanjem Marte Kos na komisarsko mesto. Vse to so pričakovani izgubljeni glasovi. Toda da jih je bilo na koncu toliko, kot jih je bilo včeraj, gre zasluga predvsem neprimernemu iskanju podpore von der Leynove za drugi mandat.
Po vzoru nekaterih članic Evropske unije, ki so rušile cordon sanitaire in so se spravile v posteljo s skrajno desnico, je s podporo Giorgie Meloni in njenih Bratov Italije podobno storila Ursula von der Leyen. Z uspešnim prišepetavanjem močno konservativnega Manfreda Webra, da Giorgia Meloni ni problem, ker da je s svojo stranko proevropska, podpira vladavino prava in je proukrajinska, je pristala na klavrn kompromis rušenja političnega jezu proti skrajni desnici na evropski ravni. To je upravičeno vznejevoljilo levo sredino, ki v nadaljevanju politično spretne igre moči von der Leynove ni imela velikih adutov. Požreti je morala ponos in nasprotovanje njenemu predlogu, da bo podpredsedniško mesto dobil italijanski komisar Rafaelle Fitto, ki sodi v kontingent malce manj skrajno desnih Evropskih konservativcev in reformistov, ki jim pripadajo Bratje Italije. Padec Fitta bi pomenil tudi dneve dolgih političnih nožev z desne sredine, ko v skladu z ritualom politične vendete skozi parlamentarno sito ne bi mogli kandidati drugega političnega pola. Takšno zaostrovanje v okoliščinah Trumpovega zmagoslavja, ukrajinskega trepeta, ruskega rožljanja z jedrskim arzenalom in kitajskega utrjevanja prevlade na trgu električnih avtomobilov ni bilo nikomur v interesu. Tudi zato ne, ker je s spretnim deljenjem najpomembnejših mest izvršnih podpredsednikov komisije med glavne politične skupine von der Leynova ustvarila takšno ravnotežje moči, ki bi ga bilo težko spreminjati.
In tako smo dobili novo komisijo, pri kateri v procesu potrjevanja ni bil zamenjan niti en komisarski kandidat. Morda je to največja tragičnost tega volilnega cikla. Parlament namreč ni opravil svoje temeljne demokratične naloge skrbnega preverjanja komisarskih kandidatov. Druga tragičnost tiči v še en plasti na novo vzpostavljenega pragmatizma v parlamentu. Še zdaleč se ne gre zanesti na zagotovila von der Leynove, da bo politična sredina v evropskem parlamentu zdržala. Kajti okrepljena Ljudska stranka bo za svoje politike iskala zaveznike tudi na skrajnem desnem političnem polu, ki se bo v času Trumpovega lomastenja počutil okrepljenega.
