Evropski trend porasta skrajne desnice se je v Avstriji nakazoval že leto dni, tako da ne gre za kakšno presenečenje volilne kampanje, na katero je konec avgusta sicer močno vplival teroristični napad sirskega prosilca za azil v nemškem Sölingenu in sledeča razprava v nemški politiki, do katere mere zaostriti azilno zakonodajo. Polet FPÖ se je začel že precej prej, predvsem zaradi nezadovoljstva z vladajočo politiko iz časov koronakrize. Ta je sledila letom političnih pretresov od afere Ibiza, ko so bili s prsti v marmeladi ulovljeni že takrat sovladajoči Svobodnjaki, kmalu zatem pa še Ljudska stranka z oglaševalsko afero Sebastiana Kurza, zaradi česar je razpadla turkizno-modra koalicija, po kateri se še danes kolca mnogim v Ljudski stranki kot eni izmed boljših vladnih kombinacij. Izguba zaupanja velikega dela volilnega telesa in razočaranje nad Ljudsko stranko in Zelenimi segata prav v obdobje velike zdravstvene negotovosti, ko je vladajoča koalicija uvedla obvezno cepljenje proti covidu. To je za več družbenih slojev predstavljalo točko preloma z vladajočimi, ki jih je FPÖ sicer že dlje časa črnila kot nesposobne, celotno politiko vključno s konkurenčnimi opozicijskimi strankami pa opisovala kot eno in isto.

Toda Svobodnjaki v volilni kampanji niso gradili le na kritiki preteklih oblasti. Njihov voditelj Kickl se je z retoriko nacionalsocialistov predstavljal za bodočega »ljudskega kanclerja«, ki bo »sistemsko spremenil državo«. Viktor Orban je njegov vzornik in najtesnejši evropski politični zaveznik. Čeprav ne premore toliko šarma kot Jörg Haider ali Hans-Christian Strache, se je prodajal kot politik nove sredine in ljudje so mu verjeli. Svojo puščico je v skladu s klasičnim populističnim skrajnodesničarskim pristopom usmerjal v javno RTV, ki ji hoče odpovedati naročnino. Odkrito in brez sramu uporablja jezik identitarnih gibanj z zagovarjanjem remigracije, vračanja azilantov v njihove domovine. Politika Herberta Kickla in FPÖ slika podobo Avstrije, ki je tujini tuja. In vendar mu je s to politiko uspelo mobilizirati četrt milijona državljanov, ki se sicer izognejo volitvam, hkrati pa odškrniti znaten del volilnega telesa Ljudske stranke.

Avstrija se je zdaj znašla pred podobno odločitvijo, kot sta se v zadnjem letu Nizozemska in Francija po tamkajšnjih uspehih skrajne desnice na parlamentarnih volitvah. Na Nizozemskem se je Geert Wilders odrekel osebnim ambicijam postati predsednik vlade, da bi njegova zmagovita stranka PVV lahko oblikovala vlado. Ker je postalo jasno, da lahko cordon sanitaire nesodelovanja zaradi nihajoče Ljudske stranke za svobodo in demokracijo pade, je Wilders mesto prepustil nestrankarskemu kandidatu Dicku Schoofu. V Franciji je predsednik Emmanuel Macron po drugem mestu Nacionalnega zbora v političnem labirintu pete republike izgubil kompas in imenoval v desno nagnjeno vlado, ki je pod udarom zmagovite levice in centra, sam pa postal ujetnik velike politične moči skrajne desnice.

Vsaj za zdaj se zdi, da cordon sanitaire v Avstriji drži. A ta politični jez zaradi preteklega vladnega sodelovanja Svobodnjakov in Ljudske stranke na zvezni ravni in aktualnega sodelovanja v treh zveznih deželah še zdaleč ni vodotesen. Če bi se Kickl odločil popustiti v svojih kanclerskih ambicijah, bi Ljudska stranka verjetno raje kot v triperesno koalicijo z levimi socialdemokrati in liberalnim Neosom skočila v koalicijo s Svobodnjaki. Prihodnja politična podoba Avstrije je zdaj predvsem v rokah Ljudske stranke. x