Avstrijska reprezentanca je na tekmovanju, kjer je deset let čakala na novo zmago, pokazala izjemno dominantnost. Tretjič v zgodovini, prvič po letu 2012 (enkrat pa je tak uspeh uspel tudi Fincem), so slavili trojno zmago in s svojimi dominantnimi predstavami načeli živce tekmecev. Ti so se vse preveč ukvarjali z njihovo opremo, namesto da bi pogledali njihovo tehniko skakanja, ki je ta trenutek brez napake in razred boljša od tekmecev. Bo pa razplet tekmovanja, ki ga je začinila žirija tekmovanja z Jelkom Grosom v vlogi tehničnega delegata, vplival na razpoloženje v ekipi. Celo turnejo so delovali kot prava ekipa, ko pa je žirija tekmovanja, to si upam trditi kot nekdanji tekmovalec, s čakanjem vplivala na razplet tekmovanja in zlatega orla odvzela Stefanu Kraftu, je bilo v izteku skakalnice Paula Ausserleitnerja videti kar nekaj kislih nasmehov, ko je v izjemnem troboju smetano pobral najmlajši Daniel Tschofenig.
A pustimo sedaj težave severnih sosedov in se osredotočimo na slovenske, ki jih ni malo. Anže Lanišek je kot edini Slovenec na turneji opravil vseh osem skokov in končal na skupno 10. mestu. Ne bomo rekli dosežek za pozabo, a vsekakor veliko manj, kot sicer zmore slovenska reprezentanca. Glavni selektor Robert Hrgota, ki ostaja brez pritiska medijev, je na turnejo peljal pet nekdanjih zmagovalcev tekem svetovnega pomena. Kljub slabšemu začetku sezone so v slovenskem taboru napovedovali boj za zlatega orla. Vso žalost ekipe je bilo moč opaziti že na prvi postaji v Oberstdorfu, ko so orli in celotni strokovni štab le nemo zrli v tla, saj so že na prvi postaji izgubili vse možnosti za visoko skupno uvrstitev.
Anže Lanišek je v Garmisch-Partekirchnu potrdil, da se na veliki olimpijski skakalnici počuti kot v domači dnevni sobi, in je poskrbel za slovenski vrhunec s četrtim mestom, a za slovenske skoke bi bilo morda celo bolje, da se to ne bi zgodilo. Rezultat namreč daje upanje za boljšo prihodnost in predvsem zabriše vse težave znotraj panoge za smučarske skoke pri Smučarski zvezi Slovenije. Prav nihče, ki deluje v panogi (pa tudi navijači), si ni mislil, da se bo upokojitev Petra Prevca tako močno poznala. A najboljši slovenski skakalec ni bil nosilec reprezentance le po rezultatih, ampak je bil njen vodja tudi zunaj skakalnic. Vodil in usmerjal je ekipo, ki sedaj večkrat deluje kot razbita vojska. A če reprezentanca A še na trenutke dosega vrhunske rezultate, je v ozadju več težav.
Pred leti je Slovenija slovela kot valilnica skakalnih talentov. Na sončni strani Alp smo pozdravljali mladinske svetovne prvake, skupne zmagovalce celinskih pokalov, bili smo najboljša nacija v alpskem pokalu, a so v Državnem panožnem centru v Kranju zaspali na lovorikah. Šport je močno napredoval v razvoju, slovenski način skakanja pa je ostal enak in trenutno ni konkurenčen Avstrijcem, ki blestijo na vseh skakalnih frontah. V nedavnem intervjuju z vodjo panoge za smučarske skoke Gorazdom Pogorelčnikom smo namignili, da bi Slovenija morda potrebovala tujega strokovnjaka, ki bi na novo zagnal skakalni proces, a nam je mirno odgovoril, da to ni potrebno. Zato pa se mi sedaj sprašujemo, kako nizko morajo pasti slovenski skoki, da bo do tega resnično prišlo, saj že selektor ekipe A ob slabi formi enega izmed svojih tekmovalcev enostavno nima možnosti za menjavo. Zaledje je skromno, na vidiku pa ni mladega super junaka, ki bi to spremenil. Verjetno bi bilo za prepotrebne spremembe celo bolje, da bi slovenska ekipa na novoletni turneji pogorela na celi črti.
