S 1500 vojaki v samooklicani Pridnestrski republiki Rusija že vse od leta 1992 določa usodo Moldavije. Podobno ji ne dovoli stopati po lastni poti, kot tega nikoli ni hotela dovoliti Ukrajini. Ta konec tedna je dolga roka Moskve ponovno segla po nekoč sovjetskem teritoriju, kjer poskuša ohranjati in krepiti svoj politični vpliv. Za las se jim ni izšlo. Na veliko srečo za Moldavce, čeprav mnogi od njih, še vedno navezani na ruski vpliv, skorajšnjega vpisa evropske državne poti v ustavo še ne razumejo kot srečo, ampak prej kot prekletstvo.

Rusko vmešavanje v moldavske notranjepolitične zadeve ima dolgo brado in se ni začelo šele z okrepljenim ruskim hibridnim vojskovanjem po Evropi od začetka invazije na Ukrajino. Dezinformacij, s katerimi se hoče Moldavcem priskutiti Evropsko unijo in pa Romunijo, katere del so bili med obema velikima svetovnima vojnama, so Moldavci že navajeni. Zdaj so se morali še sprijazniti, da jih hoče Rusija destabilizirati tudi z denarjem, ki naj bi kupil volilne glasove in tako iztiril moldavsko pot k Evropski uniji. Na ta vlak proti Zahodu in Bruslju je vlada iz Kišinjeva hitro skočila, potem ko so Ukrajino, Gruzijo in Moldavijo ujele velike geopolitične spremembe in se je sedemindvajseterica po ruski invaziji na Ukrajino pravilno odločila, da je lahko bolj varna le, če bo slednjič s svojimi vrednotami razširila skupno evropsko družino tudi na ta del postsovjetskega prostora, v katerem je doslej videla zgolj svojo bližnjo vzhodno soseščino.

Za Moldavijo je bilo povabilo kot božji blagoslov. O njem še do nedavna ni mogla niti sanjati, čeprav je vsaj v uvodni fazi predpristopnega procesa naredila skorajda vse, da bi si zaslužila status kandidatke za članstvo. Zavedajoč se edinstvenosti trenutka, a hkrati tudi ranljivosti države zaradi močnih proruskih oligarskih vplivov, so Moldavci zdaj morali odločati o vpisu svoje evropske poti v ustavo, zato da bi ob kakršnih koli prihodnjih političnih spremembah ta usmeritev ostala stalnica, mimo katere politika ne bi mogla kar tako.

Proevropska predsednica Maia Sandu je z malce politične preračunljivosti referendum o vpisu moldavske evropske poti v ustavo povezala s predsedniškimi volitvami. Tako si je nekoliko izboljšala možnosti za vnovično izvolitev. Hkrati je pričakovano pritegnila tudi pozornost Rusije, ki ne želi, da Moldavija iz njene interesne sfere dokončno gravitira v evropsko orbito. Da se je Rusija skupaj s prijateljskim oligarhom Ilanom Šorom lotila kupovanja glasov Moldavcev, kaže na močno rusko željo ohranjati nestabilnost v tem delu Evrope in tako šibiti Evropsko unijo še z enega konca njene periferije. Vsaj pri evropskem referendumu ji je spodletelo, pa čeprav za las.

Uradna Moskva je pred veliko bolj usodnimi parlamentarnimi volitvami prihodnje leto zainteresirana na mestu Sandujeve videti bolj pragmatičnega predsednika iz vrst socialistov. Tako bi se šibil politični prostor in verjetno tlakovala pot vrnitve proruskim silam, ki jih v Moldaviji ni malo. Kajti nova vlada bo tista, ki bo odločala, ali se bo država premaknila po poti evropskih reform ali bo poskušala kazalce časa ohraniti na ruskih zemljepisnih širinah, kot v minulih mesecih s sprejetjem zakona o tajnih agentih počne od evropske orbite odmikajoča se gruzijska vlada.

Moldavski boj je v marsičem podoben ukrajinskemu. Razlika je le ta, da se Moldavci ne borijo za končanje okupacije svojega ozemlja, temveč za priložnost, da se otresejo ruskih političnih okovov, ki so za suverenost države podobno pogubni kot vojaški škornji na tuji zemlji.