Danes pišem o podobnem početju. Če se zdi prvo današnje manj usodno glede na posledice, saj je uperjeno predvsem proti eni osebi, druga zgodba odstira grozeče in grozljivo ozadje centrov moči, ki jih mi neredko vidimo drugje.
V roke mi je prišla pravkar izdana knjiga Dejana Karbe z naslovom Ničvredna. Jedro je posvečeno moči klerika na visokem položaju, njeni zlorabi in žrtvi, ki je bila povsem nemočna pri varovanju svoje telesne in duševne integritete. Naj povzamem le dve ugotovitvi, od katerih je prvo povsem zakril dogovor o očitno dobro plačanem molku vpletenih. Analizo očetovstva, ki kardinala Rodeta izključuje, spremlja več kot utemeljen sum, da je ponarejena. To ni le mnenje pisca knjige, ampak tudi nekaterih, ki so se lotili natančnejšega pregleda prve in zadnje strani, ki sta bili edini dostopni za objavo.
Druga prihaja iz policijskih vrst. Tanja Breda Stelzer, mati Petra Stelzerja, domnevnega Rodetovega sina, je imela hudo prometno nesrečo, v kateri je utrpela zlome več reber in ključnice, kar naj bi povzročila zračna blazina. Policijski zapisnik o nesreči ima nečitljiv podpis, avtomobili te znamke in tistega letnika pa nikoli niso imeli vgrajenih zračnih blazin. Iz bolnišnice je izginila vsa njena zdravstvena dokumentacija, tako fizična kot digitalna. Tanja Breda Stelzer je bila kot oseba izbrisana. Čez nekaj mesecev je bila nameščena v dom za ostarele, kjer je kasneje umrla.
O kardinalovi moči priča ne nazadnje zgodba, ki jo je spremljala vsa Slovenija od blizu in brez možnosti prikrivanja. Priljubljeni nadškof Alojz Uran, že star in bolan, je moral zaradi nasprotovanja kardinalu Rodetu za tri leta v izgnanstvo zaradi nikoli dokazanega domnevnega očetovstva, za katero ni bil postopek niti uveden.
Za trenutek se preselimo k Slovenki leta in njeni izjavi, da lahko tisti, ki imajo denar in moč, uničijo vse, tudi življenje. Njene besede potrjujejo zgoraj omenjeno zgodbo, njena zgodba pa potrjuje njene besede. Ana Petrič, ki je iz doma starejših občanov naredila bivališče, v katero bi si želel priti vsakdo, ko bi se znašel v takšnem položaju, je postala moteča za odločevalce. Preveč je skrbela za ljudi in preveč so jo ti imeli radi. Zavist, po njenem, je privedla do grdih poskusov organiziranega medijskega umora. In seveda do konca njenega mandata. Če bi Alenka Žnidaršič Kranjc, lastnica doma starejših občanov, na Inštitutu za kriminologijo pred desetletji preživela kaj več kot le kratek čas, seveda ne bi obogatela. Morda pa bi se je namesto denarja prijelo kaj od občutka za ljudi in bi Ani Petrič z veseljem še naprej omogočala razcvet ustvarjalnosti, kakršne v odnosu do starejših še nismo videli.
Naj se vrnem k združevanju cerkvenega in posvetnega. Pater Karel Gržan v knjigi Mir opisuje nenavadno srečanje in posledice tega obiska. Zgodba je poučna prav zaradi naših predstav, kdo v družbi odloča o najpomembnejših stvareh.
Nekega večera ga je obiskal človek, o katerem ni vedel ničesar. Pripeljal se je s prestižnim vozilom tuje registracije, a očitno Slovenec. Presenetil ga je s prošnjo po spovedi, ki je postala življenjska izpoved. Mirno je rekel, da je to najbrž njegova zadnja izpoved. Pred tem je namreč po srečnem naključju preživel prometno nesrečo, ki to ni bila. Previsoko je uzrl povezave s kapitalom, ki ga je nabiral za izbrane osebe. Te v resnici odločajo o vsem. Gržanu je zaupal tri ključna slovenska imena, ki so takrat nekaj veljala v globalnem imperiju. Niti eden ni bil politik.
Pater je omenil spovedno molčečnost, a ga je vseeno prosil, če zaradi pomena povedanega lahko na kratko ponovi bistvene stvari, da bi jih posnel. Morda bi jih kdaj vseeno lahko uporabil. Pripovedovalec je privolil, vendar ga je opomnil, naj raje pomisli nase. Gržan je dve kaseti pogovora shranil v predal delovne mize v župnišču. Človeka po tistem ni videl nikoli več.
Čez nekaj dni je začutil, da v sobi ni tako, kot bi moralo biti. Ni bilo očitno razmetano, a tudi urejeno ne, kakor je bilo prej. Pogledal je v predal in videl, da so kasete izginile. Še v istem tednu je sledilo strašljivo srečanje na cesti, ko je proti njemu vozil velik gradbeni kamion, ki je zapeljal čisto na njegovo stran in tako vozil skoraj do zadnjega trenutka, ko je le zavil nazaj. Gržan je z razbijajočim srcem ustavil in si rekel: raje molči, sicer …
Če končam domnevno optimistično z Ameriko, postaja jasno vsaj to, da zarot pod Trumpom ne bo. Nobenih tajnih načrtov ni, vse je že napovedano. Je kar močna tolažba, da ni pretvarjanja in govoričenja o človekovih pravicah. Če pogledamo Trumpov izbor ekipe, je jasno, da gre za sanjsko moštvo, ki bo oblikovalo svet po svoji podobi. No, tudi vesolje.
