Pisala je v času, ko so nad kraji, kjer je Janez pisal svojo vizijo prihodnosti, začele leteti rakete. Če naj bo konec časov uspešno in do konca izveden, mora biti življenje po njem trajnostno zasnovano. Druga opravila bodo potisnjena vstran. Najprej bo treba delati vodo. Na to se vedno pozabi. Biodinamična kmetovalka iz Jurskega Dola pa nas že s svojimi zapisi o lahkici v učbeniku preživetja Po vsej sili živ spomni, da je delati vodo zapleteno in tvegano početje. Najti pa je ni preprosto, ker bo med končevanjem sveta vsa porabljena.
Takoj po koncu sveta se bodo normalni ljudje začeli obnašati tako kot Italijani na potovanju. »In kam gremo zdaj jest?« je prvo vprašanje, ki ga bo okoli ene ure popoldne slišati v različnih jezikih že končanega sveta. V tržaškem izvirniku »Dove se va a magnar?«. Ampak seveda ne bo kam iti. Vse je zaprto. Zmanjkalo je elektrike in plina. Nekaj bo treba pripraviti doma na ognju iz starih časopisov in parketa.
Ker bo civilizacija še nekaj časa delovala, to ne bi smelo biti pretežko. Kot je opozorila prevajalka iz arabščine in velika poznavalka milenarizma Barbara Skubic, je osnovni recept enostaven. »Kdor zna brati, zna tudi kuhati.« Kdor zna brati bližnjevzhodne jezike, bo na boljšem od nas, ker so tam s koncem sveta domači vsaj štiri ali pet tisoč let. Jahve, bog Stare zaveze, ima iste navade kot Sadam Husein. Takoj se užali in prvo, kar mu pade na pamet, je vesoljni potop. Recepti iz rodovitnega polmeseca so preverjeni. Ljudje so po njih kuhali, medtem ko so gledali znamenja na nebu in je jagnje odpiralo sedmi pečat. Sedaj se pričakuje, da bo tudi najnovejši konec sveta prišel od tam. Kot pravi Barbara Skubic, samo brati je treba znati. Obstajajo recepti za vse.
Ampak s čim bomo kuhali, če iz pip ne bo tekla voda, ravno takrat pa bo kot zanalašč nehalo deževati? Nismo prvič v tem položaju. V Sarajevu leta 1993 iz pip ni več tekla voda. Srbi na hribih so zaprli vodovod. Vse mesto je hodilo po vodo v opuščeno pivovarno na Bistriku, kjer je bilo vode v izobilju. Le s hribov so streljali z minometi, ostrostrelci pa so lovili ljudi, ki so s plastičnimi kantami počasi hodili domov po cestah brez kritja.
Vodo bi bilo treba narediti v mestu. To idejo je imel nenavaden humanitarec Fred Cuny z izvirnimi navadami in svojo neodvisno ekipo. Našel je stare zemljevide vodovodov in je v mesto tovoril filtre za vodo, s katerimi je med neskončnimi birokratskimi ovirami poskušal obnoviti dotok čiste vode. Birokracija je na koncu sveta edina institucija, ki nemoteno deluje. V parku na koncu Đakovićeve ulice je v roko vzel prgišče kremenčevega peska. »Iz tega lahko narediš filter.« Na ovitek cigaret brez filtra je napisal, kaj potrebuješ. Poldrugi liter veliki prazni plastenki najbolj popularne pijače odrežeš dno. Grlo zapreš s čistim bombažnim robčkom ali odtrganim rokavom srajce. V steklenico najprej natrosiš pet centimetrov peska, potem nekoliko debelejši gramoz in zdrobljeno oglje. Oglje je lahko iz vreče za piknik, ki že leta leži nekje na balkonu in čaka, da se je bo kdo spomnil. Na vrh naložiš večje kamenje, steklenico fiksiraš, pod njo daš lonec in začneš točiti že enkrat rabljeno vodo, ki si jo našel na tleh. V lonec bo prišla bolj ali manj čista. Vendar je biološko kontaminirana. Zato jo moraš prevreti in nekaj časa kuhati.
Pitno vodo imaš. Kaj boš z njo? Samo od vode se ne živi. Potrebuješ kruh, pečica pa ne dela, ker ni elektrike in plina. Brez panike. Potrebuješ star bencinski sod ali tudi samo kos pločevine in kilogram moke, ki ti ga je prinesla civilna zaščita. V skledi zmešaš moko in dragoceno vodo, pokriješ s cunjo in pustiš stati pol dneva. Medtem nabiraš suhljad. Ko pride večer, testo zgneteš, dokler ni bolj ali manj gladko. Vzameš kepico in jo na deski zvaljaš, kolikor tanko gre. Pod svojim kosom pločevine na treh kamnih zakuriš ogenj in jo razbeliš. Nanjo vržeš zvaljano testo in ga nekaj minut sproti obračaš, dokler ni pečeno. Če si prav delal, se ti bo napihnilo v prelepo zlatorjavo kroglo. Položiš jo na stran in pečeš, dokler ne porabiš vsega testa. Uporabiš vsako belo, črno ali rjavo moko, ki jo pač najdeš. To niso časi za izbirčnost. Lahko delaš bolj gosto ali tekoče testo, spečeš takoj ali pustiš, da fermentira. Načinov je na stotine. Vse je užitno in dobro. Samo dovolj tanko moraš zvaljati.
Kruh imaš, vodo tudi. To te nekoliko pomiri. Od vode in kruha se da nekaj časa živeti. Če si socialist, boš iz mlake, od koder si vzel vodo, potegnil steklenico šampanjca, ki si ga dal hladiti. Odprl boš zadnjo konzervo kaviarja, preden se pokvari, in kruh boš na tanko namazal, da dlje traja. S kozarcem šampanjca v roki in kaviarjem na popečenem kruhku boš na konec sveta pogledal vedro in radoživo. Zadnji trenutek privilegiranega življenja.
Nekaj časa boš potem moral živeti kot proletarec. Poglej po omarah. Nekje zadaj boš zagotovo našel kozarec tahinija. To je sezamovo maslo, s katerim si enkrat poskusil delati humus. Vzemi žličko tahinija, zredči ga z vodo, da dobiš tekočo omako, in vanjo pomakaj svež ploščati kruh. Dva milijona Palestincev v Gazi od tega živi vsak dan. Sit pojdi s kolesom na pot na sever v Jurovski Dol. Tam ti bodo z nasmehom povedali vse o umetnosti trajnostnega preživetja.
