Ko se je delal svet, so agregatna stanja sklenila, da zagodejo nekaj sprememb, in tako je šel hlap v kapljo in kaplja v skalo in kar naenkrat je bilo vse premešano. Najbolj divji so že na začetku sveta hoteli samo še bolj gor, treskali so drug v drugega, da se je treslo nebo in rodil vulkan, ki je kar naprej bruhal, da nam je od vsega skupaj še danes malo slabo. Nekega dne je torej nastala Himalaja, razgledni stolp, s katerega se vidi zelo daleč, če le dobro pogledaš, in to je pri receptih za konec sveta ključno: agregatno stanje.
Ko dokončno zagusti, je včasih bolje opraviti brez daljšega žvečenja, res pa je tudi, da konci sveta niso isti na vseh koncih sveta. Kakor so v tem trenutku razporejeni gumbki in tipke, zmeraj tvegaš, da boš celo ob koncu sveta na napačnem kraju ob napačnem času in te bo meni nič, tebi nič vulgarno razneslo v zrak kot travniško pokalico brez vonja in okusa. Za takšne primere, pravim, je na zalogi fino imeti tudi kaj tekočega, recept, ki steče po grlu sam od sebe in naredi vtis, kakršnega se v tovrstnih okoliščinah od recepta pričakuje.
Imamo namreč belveder, Himalajo, ki je narejen iz mnogih galerij in premnogih razglednih ploščadi. Premore tudi nekaj vijugastih dolin in precej spektakularnih vzponov, ki si ne dajo dopovedati, da je začetka sveta konec in da bi morala agregatna stanja v vsem tem času znati izbrati, katera je njihova identiteta, ne pa da prehajajo druga v druga kot prostaški fluidni subjekti z ulice. Na razglednem stolpu Himalaja se tako nenehno dogaja, da špic, ki je bil še včeraj led, postane stopljena prha, vesoljni tuš, ki se zvrne z neba s silovitostjo betona in hitrostjo vetra, in – čeprav je vse skupaj navadna voda z nekaj kosi grušča in ledu – premakne večne vzpone in nesmrtne skale in naredi, da je vse videti čisto na novo, čeprav je zmrcvarjeno.
V tistih krajih bomo našli ovinek, na katerem je nekoč, nekaj dolgih minut pred koncem sveta, služboval človek preprostih nazorov in jasnih idej. »Kdor mora na vrh, je žejen,« tako si je dejal in na točki, kjer se stekata padec in vzpon, postavil kolibo iz krp in vrvi. V njej je mimobežnim karavanam z osli in motoriziranim spremstvom ponujal požirke tega in onega, včasih pa tudi elektriko iz agregata, navodilo za pot, spremstvo v temi in vzdržljiva pleča za prenašanje cul.
Zgodilo se je, kakor se je zgodilo še z vsako sveto preproščino: neke noči se je podrl svet in naenkrat ni šlo več ne naprej ne nazaj. Dobesedno. Vzpon, ki se je na ovinku združeval s padcem, je zgrmel v nič in s seboj odnesel vse živo in vse mrtvo, vse ceste, vse steze, vse ferate in vsako upanje. Sedemindvajset dni in sedemindvajset noči je človek, ki v takem ni mogel več službovati, čakal, da se krajina spomni, kako je bila narejena, preden se je pogreznila vase, da se poti sestavijo nazaj in da skalno poličko, na kateri je obtičal, doseže hlap, ki se zmore spremeniti v kapljo, ali led, ki se zmore stopiti v požirek. Osemindvajseto jutro je umrl od žeje; njegov skelet so našli ob dveh praznih plastenkah, neumrljivih.
Morali bi videti, kako neverjetno je to, čeprav se v Himalaji takšne coprnije dogajajo vsak dan. Tisoče in tisoče delovnih rok se je z glavo naprej vrglo v flikanje in popravljanje in nova cesta z novim ovinkom med vzponom in padcem je zrasla iz nič, kot da bi šlo za gozdno mravljišče, ne pa za streho sveta. Ko je prva karavana po novi cesti strumno zakorakala mimo, više in naprej, je v spomin na preproščino, ki jo je vzelo od žeje, na ovinku, kjer je nekoč stala koliba iz vrvi in krp, pustila nekaj praznih plastenk, za večni spomin, ker se tako naredi za reveže, ki so se žrtvovali za skupnost, ker je pravično in ker se spodobi. Do danes je iz čistega spomina zrasla že ena cela gora, pa tudi ena cela dolina flaš, praznih in plastičnih, kakor je pač edino pravilno za plastično ponazoritev, in celo majhen kiosk iz vrvi in krp, ki prodaja nove plastenke, polne, da jih tisti, ki gredo mimo, lahko izpijejo in odvržejo, kajti nihče ni brez greha, da bi v teh okoliščinah metal kamenje.
Reči hočem: noben recept za konec sveta ni vreden nič brez požirka vode, a to je danes v večini koncev sveta misija nemogoče. Zato v uredništvu priporočamo nadomestke, ki jih je možno dobiti tudi v steklenicah ali sodih, prevažati pa v čutari. Glede na izpričano pomembnost agregatnih stanj je dobro, če pri izbiri upoštevate zmožnost tekočine, da konec sveta hitro in temeljito spremeni v hlap, blaženo meglo. To je pomembno tudi za dan po koncu sveta. Ko je natakal šnops, je moj deda vedno rekel: če ne razkužiš, se bo zagnojilo.
