Tista neonska luč res ubije možgane.
Različic zgodbe je kar nekaj, na koncu pa je prišla na dan tista, po kateri so Severino nekaj ur izpraševali o njenih stališčih o Srebrenici, akciji Nevihta, genocidu in kopanju litija, skratka o vsem tistem, kar mora neka pevka vedeti, če hoče peti na 18. rojstnem dnevu nekoga.
Potem so začele prihajati na dan podrobnosti. Da bi morala Severina peti na zasebni zabavi direktorja podjetja, katerega ime ni pomembno, ki ga srbski mediji imenujejo graditelj Srbske napredne stranke. Človek, katerega ime spet ni pomembno, iz neposredne bližine Aleksandra Vučića, je postal »znan« tako, da je nezakonito gradil stanovanjski kompleks v beograjski občini Vračar. Odločil se je, da enemu od svojih naslednikov za polnoletnost podari koncert priljubljene pevke. Večina povabljenih na zabavo je bila iz vladajoče stranke: na praznovanju je bila tudi Vučićeva svetovalka, katere ime in priimek spet nista pomembna, ki je poklicala mejne policiste in posredovala, da bi Severini dovolili vstop v Srbijo. Pevka pa se po večurnem zasliševanju ni pustila še naprej maltretirati: zahtevala je, da ji vrnejo dokumente, čas za začetek nastopa je že davno minil, obrnila se je in se vrnila na Hrvaško ter sporočila, da ima rada Srbijo in da bi rada videla, da čim prej postane demokratična. Da pa nikoli več ne bo prišla v to državo, dokler ta, vsi vemo, kdo, ne bo sestopil z oblasti.
To pa res ni nič takega, lahko rečete, to je estrada: Severino je na mejnem prehodu Bajakovo šikanirala pehota taiste oblasti, katere vrhu je šla pet. To drži, a resnica je tudi, da je pevka lahkotnih not, nosljajočega glasu in navihanega nasmeha v zadnjih letih pokazala več (politične) zavesti kot vse (nekdanje) rock ikone skupaj: Ratka Mladića je primerjala s Hitlerjem, zavrnila je nastop na televiziji Una, katere solastnik je Milorad Dodik, ker zanika genocid v Srebrenici, v Črni gori pa je na novoletnem koncertu publiki sporočila, da ne da svoje domovine. Predvsem pa je Srbski pravoslavni cerkvi in njenemu patriarhu Porfiriju sporočila, naj moli za rešitev svoje duše, ker mu bo to še prav prišlo. S takšno serijo ozaveščenih izjav se lahko pohvali malokdo z estrade. Ženska, nad katere zasebno pornografsko stvaritvijo so se slinili milijoni volilcev po vsem Balkanu, je prikazala neke vrste demonstracijo javne časti, te tukaj skoraj pozabljene discipline.
Danes je nacionalizem oblast v rokah tistih, ki so med vojno obogateli na račun tistih, ki slabo živijo pod to isto oblastjo. Temu se v pogovornem jeziku reče – reket. Plačevanje lažne zaščite pred težavami, ki vam jih lahko povzroči tisti, ki vam ponuja storitev, v primeru, da jo zavrnete.
Druga zgodba je iz Splita. Severininega rojstnega kraja, v katerem je skupina dinozavrov (kar je verjetno z delom svojega bitja tudi pisec teh vrstic) iz družine Bijelo dugme imela, kot pravijo prisotni, ne ravno zelo obiskan koncert. Na njem so igrali svoje stare hite.
Nič pametnega, kot bi rekla neka njihova stara pesem, in vse bi minilo na ravni običajne novice v kulturni rubriki, če se v okviru materiala za pesem Pljuni in zapoj ne bi pojavil videozid, na katerem so v raznih oblikah prevladovale rdeče-belo-modre trobojnice s peterokrako. To je zastava nekdanje SFR Jugoslavije, ki ima v različnih kontekstih različen pomen. V Sloveniji je to zaščitni znak ex-yu partyja – če sploh gre za to – relikvije preteklosti, s katero imajo težave samo najbolj mračni deli gozdnih polmilic in vneti privrženci domobranskih idej.
Na Hrvaškem pa je očitno to še vedno rdeča krpa, v katero se zaletavajo razni domoljubni biki. Veliki mag manipulacije in biznisa Goran Bregović gotovo ni preveč razmišljal o tem, ko je pripravljal dokumentarni material za revival, ki v glasbenem smislu ne more ponuditi preveč. Najprej zato, ker se je pred skoraj dvajsetimi leti že zgodila takšna stadionska vrnitev, potem pa zato, ker so ta skupina in te pesmi v času svojega zenita dobile vse. In še več, kot jim je, objektivno gledano, pripadalo.
Nekateri pojavi svojo pomembnost in vpliv plačajo prek vsake mere, nekateri pa zasijejo v polnem sijajem šele po tistem, ko fizično ugasnejo. Ne pravim, da morajo nove generacije ceniti na primer samo Kuzle in Indust Bag in pozabiti vse druge, a saj veste, kaj hočem reči.
Tisto, kar povzroča gibanje, pogosto ostane za tistim, kar premika. To je v resnici zanesljivo.
Trobojnica s peterokrako se ne bo vrnila, niti nikomur ne pride na misel, da bi z njo mahal kot s simbolom, ki bi lahko anticipiral kakršno koli prihodnost. Saj prihodnosti pravzaprav ni. Obstaja samo sedanjost.
Oziroma teror sedanjega trenutka, v katerem kolektivni spomin in politična pamet trajata toliko, kolikor traja tudi medijski škandal. Nekaj ur, v katerih policisti pridržijo pevko na meji. Ali nekaj minut, kolikor potrebuje bend, da odigra pesem z naslovom Pljuni in zapoj, moja Jugoslavija.
Le da se je, ko čas reketa mineva, vse težje zadržati.
