Pritoževanje kot temeljna genetska ali socialno pridobljena lastnost državljanov Slovenije se v poletnih mesecih razbohoti do nezavesti. Kamor koli se pritoževalci napotijo, jih pričaka ena sama štala. Najprej je vse po vrsti predrago. Pritoževalci in inšpektorji se naenkrat spremenijo v ekonomske guruje in analitike. Začnejo primerjati, vračunavati inflacijo, predvidene dobičke in upravičenost nastavljenih cenikov. Njihov zaključek se vedno konča z držanjem za glavo in vzklikom, ali so res vsi ponoreli.

Naslednja detektirana kategorija je navadno goljufanje. Vsi nas hočejo prinesti okoli. Zaračunajo nekaj, česar nismo pojedli ali popili, iz nič se pojavijo nove cene, na računu so nerazumljivi dodatki, recimo tisti s kozarcem vode, in obirajo nas s tehtanjem morskih sadežev. Naenkrat je polkilogramski brancin narasel na skoraj kilogram. Skratka, to pritoževanje ima pred očmi eno samo jasno sliko. Domačini v nas vidijo le potrošnike, denarnice in molzne krave. Za njih nismo subjekti, temveč objekti zaslužka. Blagajne brez dna.

Pritoževalci vedno znova ugotavljajo, da se spreminja odnos. Domačini so postali arogantni, vzvišeni, neprijazni in celo nasilni. Nobene ponižnosti in skromnosti, temveč le napol sovražni odnos, ki ne prinaša več nasmeškov. Preprosto, nasmeškov ne morem postaviti na račun. Po vrsti so vsi slabe volje, jamrajo in nam dajo vedeti, da smo jim odveč. Za njih še vedno velja tista stara domislica, da bi najraje videli, da sploh ne pridemo. Le vnaprej naj pošljemo plačano položnico.

Kaj nas pri vsem tem najbolj peče? Najprej to, da nas ne šmirglajo pet posto. Da so pozabili, kako smo jim pred skoraj tridesetimi leti reševali turistične sezone. Da nas cenijo manj kot kakšne Nemce ali Italijane. Še bolj nam gre v nos, da nas cenijo manj kot kakšne Čehe, Slovake, Poljake ali Madžare. Res najbolj boli ta zdrs po lestvici ugleda. Nič več carji, ki rešujemo turistično sezono sosedom, temveč navadni nebodijihtreba, ki uživajo v njihovem prekrasnem morju. Domačin, ki se ti priveže pred nosom nekje na osamljenem otoku, ima zadaj vedno isto mantro. To je naše morje. Pojdite domov, če vam kaj ni všeč.

Pritoževalci ne morejo niti mimo časa, ki ga izgubljajo na poti. Neprekinjene kolone, stanje pred predori, čakanje v trajektnih lukah in totalen kaos na bencinskih črpalkah, so stari šlagerji, ki se nikoli ne izpojejo. Letos so bili na primer vsi šokirani, zakaj je na cestah največja gužva ob ponedeljkih. Prepričanje, da se bodo prvi delovni dan v tednu vozili sami po cestah, je zajelo pač vse okoli njih. Vsi so se začeli izogibati norim sobotam in vse skupaj prestavili še na nedeljo in ponedeljek. Pa potem še na petek. Na koncu ni več dneva, ko ne bi stali v kolonah in preklinjali vseh, ki so na cesti. Uvidevnost na cestah odpove v trenutku, ko se vsi ustavimo.

Pod črto je treba razumeti vse inšpektorje in pritoževalce. V vsem skupaj je velik užitek. Užitek godrnjanja. Užitek, da lahko povzdignejo svoj glas in na glas povejo, kaj vse je narobe. V principu ne more biti nič dobro ali korektno. Smo pač narejeni tako, da ne iščemo dobrih, temveč slabe stvari. Posebej v situacijah, ko smo prepričani, da svoje užitke preplačujemo. Prepričani, da nas rubijo na vsakem koraku in se nam smejijo za hrbtom z besedami, da smo navadni naivni bumbarji, ker se vsako leto pustimo ujeti na iste limanice. Iz tega se takoj izvede zaključek, da smo velike žrtve. Žrtve vsega, kar tvori turizem. Od požrešnih turističnih delavcev do zasvinjanih plaž in zalivov in agresivnih turistov, ki gledajo le na svojo rit. Zadaj se skriva ta želja, da sem nekaj posebnega. Prepričan, da se to dogaja le meni.

Lahko je potegniti sklep, da je poletno počitnikovanje pri sosedih, Grkih ali Špancih navadno trpljenje. Ves čas moramo biti napeti v drži skrajne previdnosti in detektirati vse možne situacije, ko nas hočejo prinesti okoli. Ves čas preverjati kvaliteto in ustreznost storitev. Ter se nonstop prepričevati, da je turizem en velik nateg. Da nas je ta zapoved, da moramo na morje, tako zapeljala, da ne vidimo drugega, kot da se vdamo v to usodnost nezadovoljstva. In vsako leto znova ponavljamo, da ni več nič tako, kot je bilo. Da se je izgubila avtentičnost, ki smo jo uživali desetletja. Da je vse skupaj neusmiljeni posel, ki nas tretira kot čredo ovac, pripravljenih na striženje. Čim bolj nas oskubijo, bolj so zadovoljni. Mi pa vedno manj. Rešitev je sila preprosta. Ostanite doma …