Janez ima prav. Res smo v ponedeljek spremljali prijetno kramljanje. In kaj je s tem narobe? Bi morali res vse politike in vse oblastnike dobesedno žgati na grmadah? Bi morali res ves čas histerično zahtevati odgovore na dvomljive hipoteze in nepreverjene govorice? Morda je treba le razmejiti dva pojma. Prijetno in servilno kramljanje. S servilnim pogovarjanjem ima Janez veliko izkušenj. Njegovi dvorni izpraševalci z nacionalke so kar tekmovali, kdo bo bolj servilen. Kdo se mu bo bolj dobrikal in kdo mu bo zlezel že kam. V ponedeljek Rosvita Pesek ni bila na tem nivoju. Kar dvakrat, trikrat se je uprla junaku, do katerega v preteklosti ni skrivala simpatij. Odločno, zvedavo in brezkompromisno. Še Janez je skoraj ostal odprtih ust.
Zato pa Tanja Gobec ni nastavljala nobenih ogledal in zastavljala neprijetnih vprašanj Robertu Golobu. S takšnimi pogovori je povezanih nekaj težav. Prva je v tem, da se šefi vlad in predsedniki ne premaknejo iz svojih dvoran. Vedno morajo kamere priti k njim na dvor. Dobesedno potem okrasijo prizorišče s poceni grajskimi elementi. Težak tepih, neudobni skajasti fotelji, grozna mizica brez funkcije, še bolj grozen fikus in impresionistična slika za izpraševalko ter dve zastavi za izprašanim. Luč pa je v takšnih primerih itak vedno problematična. Tokrat je senca na nogi Tanje Gobec na trenutek proizvedla komičen učinek. Kot da je Tanja oblekla prekratke nogavice. Skratka, prepoceni. Kot smo včasih rekli, vse skupaj je bilo češko. Iz nekega drugega časa. Časa sedemdesetih.
Druga težava je v tem, da se gre skozi teme, kot da gre za jedilnik v restavraciji. Za predjed malo o javnem sektorju in plačah, za glavno jed malo o zdravstvu in komisarki, za sladico pa še problematika Romov in sanacija po lanskoletnih poplavah. Vse skupaj teče uglajeno in brez začimb. Prijetno pač.
Tretja težava je nadaljevanje druge. Zakaj ni Tanja Roberta direktno vprašala: Gospod premier, povejte nam, zakaj nam lažete o odstopu Tomaža Vesela? Skratka, zakaj se najvišjih predstavnikov nikoli v obraz ne vpraša česa takega. Še v ponedeljek je Golob trdil, da je Vesel sam odstopil, naslednji dan pa smo končno videli pismo, kjer je bilo jasno navodilo, ukaz, da se mora predlaganega kandidata zamenjati. Res je smešna pozicija predstavnikov oblasti, ki se vedno delajo malo gluhe in slepe. Mi vam dokaz, vi pa še vedno po svoje. Skladno s staro mantro, da desetkrat ponovljena laž postane resnica. Da, dragi moji, postane resnica, ampak samo za vas. Za vas, ki živite v svojem svetu in s svojimi običaji. Za vas, ki ste prepričani, da znate vse in veste vse. Da lahko vsak od vas vodi kateri koli resor, katero koli družbo in kateri koli projekt. Za oblastniške politike postaja država peskovnik, v katerem se igrajo. In največkrat podirajo potičke ter gradove iz peska po tekočem traku.
Četrta težava pa je v vsem tem, česar izpraševalka ne vpraša. V vsem zamolčanem in vsem neizrečenem. V tem, kar najvišji predstavniki že vnaprej neposredno ali posredno prepovedo. Tanja bi morala premierja vprašati vsaj tri stvari. Prvič, koliko na vaše vodenje vpliva Tina Gaber? Drugič, zakaj od vseh napovedanih reform izvajate le stalno reformo vlade. Zakaj zamenjujete ministre, ministrice in svoje najbližje sodelavce? In tretjič, kako si upate za obrambnega ministra postaviti veterinarja?
Če bi sami skušali odgovoriti na ta vprašanja, bi bili v zadregi. Izbira partnerice je osebna zadeva. To nas ne sme nič brigati. Lahko pa bi na takšno hipotetično vprašanje Robert enostavno odgovoril, da mu je izbranka spremenila življenje. Da vidi in čuti še več nians, ki so pomembne. Da mu nastavlja ogledalo in ga dela boljšega.
Na vprašanje, zakaj se reformira le vlada in kabinet predsednika vlade, bi lahko dobili jasen odgovor. Vodenje je živ organizem. Tisti, ki ni dovolj hiter in agilen, odpade. V svoji ekipi hočem imeti najboljše. Ti pa se ne rodijo, temveč zgradijo. Pri tej naporni gradnji pa mnogi obupajo in omagajo. Z menoj bodo ostali le najboljši. V drugem mandatu bo to zmagovita ekipa, ki bo Slovenijo postavila ne vesoljni zemljevid.
Janez Janša ni nikogar branil, čeprav je izrekel zanimivo misel, da naj ne verjamemo vsega, kar slišimo o TEŠ 6. Če so nam lagali takrat, zakaj nam ne bi tudi tokrat. Zavajanje je sistemski problem. Tako kot je sistemski problem upravljanje te države. Na vseh nivojih. Prosto po Janezu je najhujši tretji nivo, ki samo išče razloge, da nečesa ne naredi. S takšnim aparatom se ne bi osamosvojili v šestih mesecih, temveč v dvajsetih letih ...
