Baziliko, v kateri visi tudi Zadnja večerja Tintoretta, ter samostan z dolgimi hodniki in majhnimi izbami je naselila s skulpturami angelov. Njeni angeli so čisto posebni. Niti približno takšni kot putti, goli dečki s krili, prikupnimi kodrčki, napihnjenimi lici in čezmerno telesno težo, kot jih poznamo iz italijanske renesanse. Njeni angeli so temna, sloka bitja, odeta v ogrinjala iz perja, ki jim pokrivajo obraz, da ga ni mogoče razbrati. Njihove voščene noge so krhke, blede, prepredene s komaj vidnimi, modrikastimi žilami. Spominjajo na ptico in človeka hkrati. So nekakšna prispodoba krhkosti življenja, ob njihovi prisotnosti nas zmrazi, kot da bi vdihnili vonj cvetja v mrliški vežici.
Seveda nisem edina, ki Benetke doživlja kot nekaj neponovljivega, čemur se ni mogoče upreti. Podobne občutke ima več kot pol sveta. Zato se v mesto zgrinjajo milijoni turistov z vseh celin. Malo manj kot šest milijonov jih vsako leto prihrumi v staro zgodovinsko jedro mesta, v katerem živi le še 50.000 ljudi. Režiserki Helena Muskens in Quirine Racké sta že leta 2013 posneli dokumentarec I love Venice (Ljubim Benetke), v katerem Benečani pripovedujejo, da je njihovo domače mesto postalo tematski park.
Eden izmed intervjuvancev se spominja srečanja z ameriškim turistom, ki ga je čisto resno vprašal, ob kateri uri se Benetke zaprejo. Verjetno ga je skrbelo, da ne bi ostal zaklenjen kot v Disneylandu po koncu obratovanja. Le stežka mu je razložil, da so Benetke mesto in ne zabaviščni park.
Domačini so v izložbeno okno Lekarne Morelli postavili digitalni zaslon. Ta odšteva prebivalce, ki se iz Benetk izselijo in svoj dom poiščejo drugje. Neki beneški igralec v dokumentarcu razmere duhovito komentira nekako takole: »Iščete trgovino, kjer prodajajo mleko? Ja, seveda. Greste najprej na levo mimo trgovine Prada, potem do Versaceja, pri Balenciagi zavijete na desno, pa mimo Diorja, čez cesto je Louis Vuitton in v bližini majhna delikatesna trgovina. Tam lahko kupite mleko. Če je že niso zaprli.« Domačini pravijo, da je v obdobjih tako imenovane mrtve sezone celo še huje. Takrat se namreč zares izkaže, kako malo prebivalcev je še ostalo v tem sanjskem mestu.
Benečani poudarjajo, da se množični turizem v njihovih žepih skoraj ne pozna. Glede na številčnost obiska bi se morale Benetke kopati v zlatu, pa še zdaleč ni tako. Turistični dobiček se očitno steka predvsem na bančne račune po vsem svetu. Ostareli sestri Greco, rojeni Benečanki, lastnici trgovine z imenitnimi ročno izdelanimi predmeti, ki jih šivata od jutra do večera, pripovedujeta o neizmerni osamljenosti sredi vsega tega cirkusa, pa tudi o tem, da v njuno trgovinico vstopi le redko kdo. Pravita, da je v deroči reki ljudi, ki brzijo mimo, največ takšnih, ki se raje odločijo za poceni ponaredke iz Hongkonga.
Benetke so seveda le eden izmed številnih kulturnih spomenikov, ki jih množični obisk zelo resno ogroža. Različna mesta so sprejela raznorazne ukrepe, da bi zaščitila svojo kulturno dediščino, ki je tudi civilizacijska pridobitev vsega sveta. Zaradi interesa in pritiskov kapitala so metode za zajezitev obiska le redko učinkovite. Turizem je pomembna gospodarska panoga in vir preživetja za mnoge. A to še ne pomeni, da lahko kratkovidno in pohlepno zlorabljamo kulturne spomenike. Nekaj dodatnih kovancev za vstop v mesto ali muzej ne bo odvrnilo razigranih množic. Tu je tudi pomembno vprašanje, komu sploh omejiti dostop do kulturne dediščine. Popolnoma nesprejemljivo bi bilo, če bi ustvarili nekakšen kastni sistem, v katerem je nekaterim dostopno vse in drugim bore malo.
Zato bomo morali v prihodnosti spreminjati predvsem zavest; smisel ni v tem, koliko lepot našega planeta bomo obiskali, ampak v tem, da si bomo vzeli čas in jih primerno opremljeni z znanjem doživeli bolj poglobljeno. Izdatno bo treba podpreti in tudi subvencionirati tiste turistične agencije, ki bodo razvile kakovostno, okolju prijazno ponudbo in se odrekle programom, po katerih v Toskani v treh dneh obiščeš dvajset mest in krajev ter drviš naokrog kot sneta sekira.
Pred kratkim sem si ogledala dokumentarec o Elvisu Presleyju. Ta prekrasni pevec je bil res genialec, ki je mojstrsko obvladal več glasbenih žanrov. V legendarni televizijski oddaji iz leta 1968 je bil v tistem svojem črnem usnju na prepotenem telesu, nabit z nekakšno sramežljivo, pa vendarle drzno seksualnostjo res videti kot grški bog, kot je komentiral eden izmed govorcev. Elvisovo življenje se ni srečno izteklo. Tudi on je bil žrtev pohlepa. Nekdo je pripomnil, da bi si zaslužil več spoštovanja in da je škoda, ker svoje ikone spreminjamo v objekte. Zelo podobno je tudi pri našem odnosu do kulturne dediščine. Več spoštovanja in ne nazadnje celo več sočutja bo potrebno.
