Tujci se na začetku septembra množično zasidrajo na Bledu. Politiki se tam zberejo zato, da v lepem okolju razpravljajo o grdem svetu. Letos so ugotavljali, da živimo v različnih svetovih. V različnih realnostih. Res genialna ugotovitev privilegirancev, ki se okoli furajo kot kakšne mesije, ki jim nihče več nič ne verjame. Le gledamo in čudimo se, kako nagovarjajo sami sebe. Vse, kar pride iz njihovih razprav, ostane več ali manj med njimi. Da tam v lepem okolju potešijo svoj narcisistični ego in upravičijo zveneče naslove. Oni nasmejani, mi bolj mrki. Oni se vozijo s spremstvom mimo nas, ki tičimo v prometnih zastojih.
Na vsakem koraku nam dokazujejo, kako res živijo v vzporednem svetu, kjer se dobrikajo drug drugemu, izrekajo kopico floskul in besedičijo v tri krasne same puhlice. Najraje pa si segajo v roke, se objemajo, nasmihajo in nastavljajo kameram ter fotoaparatom. Zaradi njih obstoji promet, zaradi njih se sproducira kopica neumnosti v medijih in zaradi njih se nam ta svet zdi še manj perspektiven. Skratka, ti politiki res živijo v vzporednem svetu. V svojih gradovih nad oblaki. V svoji samopomembnosti in samonanašalnosti.
V prvi vrsti naši. Vsa čast zunanji ministrici Tanji Fajon, da tako prepričljivo brani neubranljivo. V tem tednu je porabila na tone besed o tem, kako je bil to uspešen forum, kako so bile razprave izjemne, kako so se vsi potrudili, kako so bili vsi zadovoljni in kakšno čast v bistvu imamo, da vsi ti velekalibri pridejo na Bled. Upam, da se Tanja šali. Malo blefira, ker predobro ve, da je vse skupaj le zunanja podoba. Sejem za domačo uporabo. Predstava za vse nejeverneže v tej državi, ki mislijo, da smo nepomembni kmetje na šahovnici. Ki ne razumejo, da je sedeti na čelu varnostnega sveta naduspeh, ki nima sicer nobene teže in vloge, temveč le naziv. Ja, v politiki gre le za nazive. Za zunanji blišč. Neke vrste potemkinovo vas. Kulise, za katerimi ni veliko. Na žalost nas velikokrat vodijo in predstavljajo posamezniki, ki zadaj res nimajo nekih velikih kapacitet. So pridni in poslušni. Dovolj, da te veliki trepljajo in ti namenijo stranske vloge.
Seveda politiki ne morejo brez cinizma. Vrhunec cinizma je bila večkrat izrečena misel, da so na Bledu pričakovali protestnike in da so v nekem smislu z njimi. Da govorijo isti jezik in delijo iste vrednote in razmišljanja. Z obveznim še bolj ciničnim dodatkom, da so jih pričakovali več. Ko smo vsi gledali protestnici s krvavimi rokami, se je Borut Pahor objemal z osebo, ki zagovarja genocid, in pripisal, da je to njegova prijateljica. In nihče ni imel pojma, kdo je to prijateljico zares povabil na Bled. Kot da je padla z neba. Kot da jo je poslala neka nadzemeljska entiteta in jo inštalirala na Bledu. Tanja in kompanija niso znali odgovoriti na direktno zastavljeno vprašanje: kdo je povabil to Pahorjevo prijateljico na Bled?
Očitno smo se vrnili v čas kolektivizma. Za vse je odgovoren neki skupinski organ, forum, svet, ki po čudežnem naključju vse sprejema kolektivno. Najprej kolektivno določijo temo foruma, potem kolektivno postavijo program, nato razpošljejo vabila prijateljem in prijateljicam in se na koncu skupinsko slikajo ter tolčejo po prsih, kako genialno so izpeljali vse skupaj. Ves čas radi uporabljajo mi, mi in spet mi. Kako skupinsko deluje slovenska politika, smo videli v dveh letih. Skupinsko so odpuščali ministre, skupinsko zamenjevali skoraj celoten vladni kabinet in skupinsko zamenjali dva šefa od treh koalicijskih strank. Skupinsko so napovedovali reforme, izpeljevali referendume in nam skupinsko zagotavljajo, da smo na poti v raj. Samo malo časa jim dajmo in bo vse v najlepšem redu.
Čisto obliko tega razmišljanja nam je v zadnji Tarči demonstriral Matej Arčon iz Gibanja Svoboda. Njegova argumentacija je šla približno takole. Res je, da smo veliko obljubljali, vendar potrebujemo več časa. Res je, da reform še ni, ampak reforme se v bistvu že izvajajo. Če tega niste opazili, je to dobro za reforme. Reform se ne sme videti ali občutiti. Res je, da zamujamo, ampak za to so objektivni razlogi. Največkrat je ta razlog zapuščina prejšnje vlade. Vsaka vlada mora v Sloveniji začeti od začetka. Ni kaj, svetovni unikum. Samo pri nas se vedno začne vse do začetka. Višek argumentiranja pa je skrit v naslednji misli: mi smo prva vlada, ki se je lotila tega in tega. Ta argumentacija, da je neka vlada prva nekaj naredila, v nekaj ugriznila, se nekam spustila in skuša nekaj rešiti, je mantra vseh vlad. Tako vedno govorijo odrešeniki. Odrešeniki, ki verjamejo, da so prvi in edini. Od Janeza do Roberta ...
