Po otvoritvi olimpijskih iger v Parizu so ti slednji, užaljenci, napadli z vsemi kanoni. V štiriurni prireditvi so videli samo grozo in nevarnosti za globoko verujoče katolike. Prepoznali so norčevanje in videli tudi tisto, česar tam ni bilo. In tam ni bilo nobene zadnje večerje, hudiča, jezdecev apokalipse, smrti in vsega tega verskega simbolnega arzenala. Bil pa je tam bogat nabor domišljije, kreativnih domislic in vsega tega, kar naj bi dobra otvoritev prinesla. Užitek za oko in uho ter morda tudi kakšen moment za razmislek. To slednje je že kar blizu utopiji. Kako v času, ko gre vsem le za kruha in iger, ko je užitek gledati kri in nemoč poražencev, od publike zahtevati čas za razmislek?
Morda pa je bil ves halo užaljencev že vračunan v spektakel. Dobre otvoritve so namreč tiste, o katerih se govori. Za primerjavo: letošnje otvoritve evropskega prvenstva v nogometu se nihče več ne spomni. Še več, spomnil se je ni nihče več le uro po zaključku. Preprosto zato, ker je bila neopazna. Ker je bila izvedena samo zato, ker otvoritev pač mora biti. Nemški organizatorji so komaj čakali, da je bilo te otvoritve konec in se je lahko začela prava tekma. Z njihovo ekipo kot favoritinjo.
Pariška otvoritev lahko na koncu dobi zaključek, da ima vsak lahko svoje mnenje, da ima vsak svoj okus, da se nekomu pač ljubi razvozlavati simbole, drugemu pač ne, da se nekaterim preprosto ne ljubi ždeti štiri ure pred sprejemniki, ker živimo v času minutnih flash novic in instagram-tiktok dražljajev.
Tako je teden minil v pojasnjevanju kreatorjev otvoritve, kaj so zares mislili. Kako tam sredi obložene mize ni ležala parodija Kristusa, temveč Dioniz in okoli njega zbor bogov z Olimpa. Ves teden so porabili za to, da so vsem tem užaljencem dokazovali zgodovinske in simbolne fakte. Cel teden so globoko užaljenim nizali dejstva, da bi bili malo manj užaljeni. Misija nemogoče. Ko je nekdo enkrat užaljen, ga ni dejstva, ki bi zamajalo to užaljenost. Ko so užaljeni na primer muslimani, ga ni boga, ki bi jih prepričal, da gre le za karikaturo. Ko so užaljeni Judje, ga ni na svetu junaka, ki bi jim dokazal, da ne gre za antisemitsko zaroto. Preprosto in še enkrat: vsi ti živijo od užaljenosti. Živijo od zadovoljstva, da so lahko užaljeni. Da so prizadeta njihova čustva. In vsi ti imajo nekaj globoko skupnega: absolutno pomanjkanje smisla za humor. Ni šans, da bi razumeli šalo ali parodijo. Za njih je vse smrtno resno. Vse na meji vojne.
V Sloveniji se ta užaljenost vidi na zelo banalnem nivoju. V stalnem pritoževanju. Slovenci se pritožujejo za vsako malenkost, zmrdujejo se nad vsako storitvijo in ogromno časa porabijo za kritiziranje. Zdaj imamo na srečo novo tarčo pritoževanja. To so tisti sodniki, tista sodnica, ki je iz igre za medalje vrgla oba naša junaka v kajaku in kanuju. Oba sta fasala spornih petdeset sekund kazni. Nobene pritožbe. Nobenega vara. Nobene video preverbe. Le beseda avtoritete in pika.
Lep čas, da začnejo poganjati različne zarotniške teorije. Najbolj benigna je pač ta, da nas Francozi ne marajo. Malo manj nedolžna je razlaga, da velike bivše kolonialne sile vsako malo državo razumejo kot svojo last in kot nekaj, s čimer lahko delajo, kar se jim zljubi. Tretja pa je naravnost briljantna. Ker smo kot odločna in pokončna država priznali Palestino, se je tam v središču Pariza judovski lobi odločil, da nas uniči na celi črti. Da se nam maščuje in nas poniža. To je ugotovila tudi Tina Gaber in ni odpotovala v Pariz. Nekatere se kaznuje s petdesetsekundnimi pribitki, rokometaše in odbojkarje pa zarotniška sojenja šele čakajo. Na srečo je v odbojki vpliv sodnika minimalen. V rokometu pa te lahko sporne odločitve vržejo iz tekme.
Skoraj en teden se je igre spremljalo z enim samim upanjem. Kdaj bo že padla prva medalja. Kdaj se nam bo odvalila skala z ramen in prsi in bomo lahko sproščeno zadihali. V trenutku, ko je Andreja Leški postala olimpijska prvakinja v eni od kategorij juda, so igre tudi za nas dobile smisel. Lahko se še toliko pritožujemo, še toliko nergamo, lahko smo užaljeni do fundamentov – medaljo imamo. Edini smisel iger, kjer sodelovanje ni več pomembno. Pomembno je zmagati. Za vsako ceno in z vsemi sredstvi. Tudi če te v ženskem boksu namlati moški, na primer ...
