Po otvoritvi olimpijskih iger v Parizu so ti slednji, užaljenci, napadli z vsemi kanoni. V štiriurni prireditvi so videli samo grozo in nevarnosti za globoko verujoče katolike. Prepoznali so norčevanje in videli tudi tisto, česar tam ni bilo. In tam ni bilo nobene zadnje večerje, hudiča, jezdecev apokalipse, smrti in vsega tega verskega simbolnega arzenala. Bil pa je tam bogat nabor domišljije, kreativnih domislic in vsega tega, kar naj bi dobra otvoritev prinesla. Užitek za oko in uho ter morda tudi kakšen moment za razmislek. To slednje je že kar blizu utopiji. Kako v času, ko gre vsem le za kruha in iger, ko je užitek gledati kri in nemoč poražencev, od publike zahtevati čas za razmislek?

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo