Po otvoritvi olimpijskih iger v Parizu so ti slednji, užaljenci, napadli z vsemi kanoni. V štiriurni prireditvi so videli samo grozo in nevarnosti za globoko verujoče katolike. Prepoznali so norčevanje in videli tudi tisto, česar tam ni bilo. In tam ni bilo nobene zadnje večerje, hudiča, jezdecev apokalipse, smrti in vsega tega verskega simbolnega arzenala. Bil pa je tam bogat nabor domišljije, kreativnih domislic in vsega tega, kar naj bi dobra otvoritev prinesla. Užitek za oko in uho ter morda tudi kakšen moment za razmislek. To slednje je že kar blizu utopiji. Kako v času, ko gre vsem le za kruha in iger, ko je užitek gledati kri in nemoč poražencev, od publike zahtevati čas za razmislek?
Kako užaljenci svet peljejo v pekel
Najbolj banalno gledanje na svet prepoznava tri osnovne grupacije, ki so glasne na ves glas. V prvi so vsi, ki v vsaki stvari, ki se zgodi, vidijo konec sveta. Po njihovo so vsi družbeni fenomeni odslikava tega konca sveta. Vse, kar se ne ujema z njihovim pogledom na svet, je znanilec prihajajoče apokalipse. Od LGBT do izrojenih umetnikov in podnebnih aktivistov. V drugi so tisti, ki ta konec sveta aktivno udejanjajo na terenu. Najraje z bombami, tanki, genocidi in terorističnimi uboji. V tretji so večni užaljenci. Užaljeni za vsak drek. Prednjačijo pa tisti, ki imajo razžaljena verska čustva. Prizadeta je njihova najgloblja duhovna verska bit in v imenu nje so pripravljeni storiti vse, da se uresničijo napovedi prve skupine in delovanje druge grupacije.