Prvič, je članica interesne stranke, za katero je Marko Crnkovič iskrivo zapisal, da je zavod za zaposlovanje in dobra kadrovska agencija. Agencija s polnim bazenom. Skratka, da so neke vrste brljivka, na katero se lepijo dnevne mušice. V naši politiki gre točno za to. Za dnevnost. Za neke vrste postwarholovski sindrom biti pomemben petnajst minut, en dan, eno leto ali kar ves mandat. Zato tudi takšna lahkotnost zamenjevanja ministric in ministrov. Zato prepričanje, da si sposoben za vse, da lahko vodiš vse, da si lahko brez problemov komisarka ali komisar, ministrica ali minister, šef največjih družb in razlagalec vsega živega. Če si v milosti pri gospodarju, je to znak, da si sposoben izvajati najtežje naloge. Njegov izbor je garant, da je izbrani pravi. Zadnje dni smo iz ust koalicijskih partnerjev večkrat slišali, počakajmo, da svoje pove in razloži predsednik vlade.
Drugič, Emilija je vodila oziroma še vodi ministrstvo, za katero nihče ne ve, zakaj ga sploh imamo. Seveda ne zato, da kupi vprašljive računalnike, ki potem ždijo v skladiščih. To ministrstvo me še najbolj spominja na domislico v kultnem stripu Alan Ford, kjer so imeli urad za istraživanje rude i gubljenje vremena. V prevodu, urad za raziskovanje rude in trošenje časa. Še bolje, urad za izgubo časa.
Tretjič, oblastniki so prepričani, da jim je vse dovoljeno. Izgubijo vse kompase. Predvsem moralne. Majska zgodba, ko je njen šofer v Avstriji prehitro vozil in celo vključil modre luči zato, da bi ministrica pravočasno prišla na letalo, je slika in prilika oblasti. Predstavniki oblasti so prepričani, da je pravočasen prihod na letalo v njihovem primeru nujnost, medtem ko lahko tisočero drugih potnikov ostane v kolonah pred letališčem. To, da so oni pravočasno nekje, šteje več, kot da smo pravočasno nekje običajni državljani.
Obrobni incident v Avstriji pa ima še dodatek. Dodatek, ki je naravnost sramoten. Taisto ministrstvo je zaprosilo naše veleposlaništvo na Dunaju, da skuša pri avstrijskih oblasteh izposlovati neplačilo kazni. Banalno rečeno, skušali so doseči, da za prekršek ne bi bili kaznovani. Hoteli so s pozicije avtoritete, pozicije ministrice in pozicije oblasti izsiliti izbris prekrška. Novi oblastniki se pri nas obnašajo tako, kot so se včasih vsi, ki so živeli na račun zvez in poznanstev. Včasih si moral nekoga poznati v vrhu policije, zavrteti njegovo številko in tvoj prekršek, plačilni nalog ali kazenske točke so čudežno izginile. Temu se enostavno reče podkupovanje in korupcija. Očitno so ti časi v še bolj potencirani podobi začeli kreirati našo sedanjost. Sedanjost privilegijev, sedanjost lobijev in sedanjost političnih povezav.
Četrtič, na vprašanje, zakaj oblastniki počnejo neumnosti in bedarije, zakaj počnejo evidentne nepravilnosti in skrbijo večinoma za svoje riti, je odgovor preprost. To počnejo zato, ker lahko. To počnejo, ker si vsi krijejo hrbte in vsi nekomu nekaj dolgujejo. Politik stare garde je izjavil, da je politika kot mafija. Nikoli ne odpušča.
Na srečo vseh politikov volilci hitro odpuščamo. Naš spomin zlate ribice jim dovoljuje, da se čez čas predstavljajo kot svetniki in rešitelji. V zadnjem času naši predstavniki na svetovni sceni žanjejo same uspehe. Robert Golob je v New Yorku v palači Združenih narodov na povsem izviren teoretsko-praktičen način predstavil slovenski model predvidevanja poplav in iskanja vodnih virov. Od satelitov in umetne inteligence do superzmogljivih računalnikov. Še enkrat ne bomo največji in najmočnejši, bomo pa najboljši. Postali bomo svetilnik v tem zmešanem svetu. Kazali smer in osvetljevali pot. Zunanja ministrica Tanja Fajon je tako mimogrede dosegla, da bomo lahko z našimi pasporti brez vizumov potovali po Kitajski. Še prej pa je bila predsednica Nataša Pirc Musar na obisku v Mongoliji, kamor tudi lahko potujemo brez vizumov.
No, ja, če bo šel svet po poteh vojn vseh vrst, genocidov vseh vrst, državnih terorizmov vseh vrst, potem vizumov ne bomo več potrebovali. Preprosto zato, ker se ne bo potovalo. Ker bomo ždeli v bunkerjih ali pa rovih. Svetovni hegemoni se obnašajo tako kot naši lokalni politiki. To počnejo zato, ker lahko. Ker ne bodo nobene resolucije, nobeni Združeni narodi, nobeni sklepi ali protesti zaustavili njihovih ekonomsko-vojaških igric. Vedno bolj se v vsej dramatičnosti realizira misel, da bi nas v primeru, da bi vedeli, kakšni norci in bedaki vodijo ta svet, postalo neznosno strah. Tudi brez tega vedenja nas je lahko strah takoj, ko vidimo nasmejane obraze politikov, ki se podpisujejo na uničevalne bombne projektile. In zraven odkrito veselje vseh trgovcev s smrtjo.
Te dni po omrežjih kroži misel, ki bo počasi pristala v zaprašenih arhivih: »Človek nima moči, da bi vsem delal dobro, ima pa izbor, da nikomur ne škoduje ...«
