Alice Munro, kanadska pisateljica, rojena leta 1931, je bila že takrat uveljavljena avtorica, njen sloves mojstrice kratkih zgodb se je le še poglabljal. Leta 2013 ji je prinesel Nobelovo nagrado. Maja letos je umrla, njena hčerka pa je nedavno očimovo spolno zlorabo, ki jo je takrat zaupala mami, razkrila najširši javnosti.

Spolna zloraba otrok je tema, ki je ni mogoče obiti, ni več tabu, omare so natrpane s skeleti poškodovanih življenj. Je gotovo ena najbolj kompleksnih tem, temeljno povezanih s patriarhatom, z zapovedjo ubogljivosti in molka. Andrea Robin Skinner je o očimovem zlorabljanju že v otroštvu povedala svojemu očetu in mačehi, vedeli sta tudi sestri, a so vsi molčali, še naprej je obiskovala očima in mamo, ki je ni nihče opozoril na dogajanje. A tudi po hčerkinem pismu leta kasneje, v katerem se upravičeno boji, da bo mama krivdo za zlorabe naprtila njej, se stvari niso razčistile, minilo je še dvanajst let do prijave na policiji, šele leta 2005 je bil očim končno, potem ko se je branil, češ da ga je »Lolita« zapeljevala (Nabokov je postal globalni alibi pedofilov), obsojen na pogojno kazen. Pisateljica ga je za nekaj časa zapustila, nato pa se je vrnila in z njim je živela do njegove smrti.

Na celi črti je torej videti, kako je spolna zloraba otrok ostajala zamolčana, skrivana, minimalizirana, zanikana, v domeni »zasebnosti« na eni in v domeni družbene in pravne tolerance na drugi strani, žrtve pa brez ustrezne pomoči, vseživljenjsko zaznamovane, če ne zlomljene. Ko se je ta ključavnica prelomila, je iz omare prišla povodenj žrtev. In sprožila veliko več kompleksnih vprašanj kot pametnih odgovorov.

Primer Munro je skrajno poseben v tem, da je pisateljica problematiki razmerij moči v odnosih posvetila večino svojega izjemnega literarnega dela. Njene zgodbe, tudi tiste, ki jih je napisala pred hčerkinim razkritjem, na skrajno domišljene načine slikajo prav najbolj zapletene medčloveške odnose, takšne, ki jim ne najdemo imena, ker so preplet zanikanj, zamolčanj, strahu, psihološkega nasilja in brezizhodne odvisnosti. V prvi knjigi, ki je izšla po hčerkinem pismu, je Alice Munro že z naslovom Open secrets (Odprte skrivnosti) jasno nakazala, da se je lotila razmerja med skritim, prikritim, potisnjenim, potlačenim, pokopanim, med podrejanjem in razpadom samospoštovanja, med nasiljem in žrtvijo, med neštetimi vzgibi, ki v različnih mešanicah sestavljajo človekovo ravnanje. Zadnja zgodba v tej knjigi, Vandali, govori prav o zlorabi. Knjigo, ki je požela vse pohvale, je torej mogoče brati kot avtoričin poskus samorazkritja lastne slepote in priznanja hčerkine bolečine. Tudi kasnejše zbirke, predvsem Ubežnica, govorijo o ceni vztrajanja v toksičnih odnosih: »Bilo ji je tako, kot bi imela morilsko iglo nekje v pljučih, in če je previdno dihala, se je lahko izognila temu, da bi jo čutila. A kdaj pa kdaj je morala globoko zadihati in igla je bila še vedno tam.«

Literarno delo Alice Munro, ki mu je, svojevrstno odmaknjena od dogajanja okoli sebe, podredila vse, je v luči sedanjih razkritij odprlo dvoje vrat, pred katerimi so se znašli njeni privrženi bralci, literarni teoretiki, psihologi in filozofi: kako razumeti njeno briljantno pisateljsko veščino, ki je dala svetu toliko možnosti za razumevanje kompleksnosti človekovega ravnanja, in njeno osebno odločitev, da ostane s človekom, ki je zlorabljal njeno hčerko? Hkrati pa je izrecno zapisala svojo voljo, naj je ne pokopljejo v njegov grob. Iz kakšne snovi je človek, na eni strani v svojem pisanju zmožen najbolj presenetljivih in pretanjenih vpogledov v delovanje človeških duš, na drugi strani pa nedostopen za bolečino bližnjega? Kako ji je uspela ta neverjetna premestitev, da se je na razkritje, kot pravi hčerka, »odzvala natanko tako, kot sem se bala; kot da bi izvedela za nezvestobo«? Da je kot žrtev prepoznala sebe, ne hčerke. Posledica te neodzivnosti je bila zato takšna, kot jo že desetletja beleži črna kronika: »Vsi smo se spet začeli obnašati, kot da se ni nič zgodilo.«

Kaj je torej ta naklonjenost do posiljevalca svojega otroka? Je to vseobsegajoče odpuščanje, ki še enkrat razvrednoti žrtev, ali pa vseobsegajoče žrtvovanje vsega in vseh? Ker je ljubezen slepa, egoistična, brezbrižna, neumna? Mogoče se je treba spomniti na Anthonyja de Mella: »Pravijo, da je ljubezen slepa. Pa je? V resnici ni nobena reč na zemlji tako jasnovidna kakor ljubezen. Slepa ni ljubezen, marveč navezanost.« Je torej morda vendarle treba zaščititi izjemno blagovno znamko, imenovano »ljubezen«, ker je v njenem imenu dovoljeno vse? Najti druge besede za zelo zapleten preplet navezanosti, odvisnosti, nemoči, strahu pred samoto, zanikanja? Da ne bi besede diskvalificirali na enega najbolj grozljivih in slaboumnih pregovorov nekega Angleža iz 16. stoletja: v ljubezni in vojni je vse dovoljeno?