Ne enim ne drugim pa se niti ne sanja, da je gospa Flora avtorica slavnega gesla »Proletarci vseh dežel, združite se!«, obče misli splošne politične kulture, ki sta jo Karl Marx in Friedrich Engels za moto svojega Komunističnega manifesta iz leta 1848 vzela prav iz Florine knjige Delavska enotnost.
Podobno kot pri Flori Tristan je tudi pri Von Eichendorffu zaradi enega samega učinkovitega stavka splošna politična kultura za vedno postala njegova dolžnica. Vse drugo v njegovem življenju je bilo pravo nasprotje revolucionarnemu duhu sredi 19. stoletja: medtem ko so Flora, Karl in Friedrich proučevali koncept kapitalizma in položaj delavskega razreda, je baron Von Eichendorff pisal priljubljene romantične pesmi in novele, šund svojega časa. V njegovi najbolj slavni noveli, Aus dem Leben eines Taugennichts iz leta 1826 (Iz življenja nekega fičfiriča), glavni lik, sin nekega vaškega mlinarja, ki je zaljubljen v damo modre krvi, dojame, da obstajajo stvari, ki so dovoljene samo bogatašem in mogočnežem: »Quod licet lovi, non licet bovi.«
»Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu« – ta Eichendorffov latinski stavek, glejte, se je otresel svojega lika in njegovega avtorja ter kmalu postal obča misel splošne kulture, zlasti politične, za katero bodo 200 let pozneje gimnazijski odličnjaki in prvaki pub kvizov stavili, da gre za star latinski pregovor. Resnici na ljubo še danes ni povsem jasno, ali je baron Von Eichendorff res avtor stavka, ali pa ga je že prej kje slišal. Ali je avtor, ne vemo – vemo le, da je v njegovem Življenju nekega fičfiriča prvič omenjen. Tako kot vemo, da je z baronovo ali kogarkoli že dobro merjeno ironijo Jupiter glavno rimsko božanstvo in – bog pravice.
Čeprav ni imel tega namena, je tako Eichendorff v »Quod licet lovi, non licet bovi« v šest besed spravil vsak posamezni razlog za dvajset let pozneje skovano »Proletarci vseh dežel, združite se!«. »Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu,« bo v naslednjih 200 letih rekel vsak revolucionar, komunist, aktivist in protivladni demonstrant in tako razlagal to vesoljno krivico kot najstarejšo družbeno stalnico.
Zgodovinskih primerov takšne krivice in večne jupiterske oholosti mogočnikov je nešteto. V hrvaški politični kulturi, recimo, je najbolj znan primer za to do danes ostal slavni primer nacionalizirane državne vile v ekskluzivni zagrebški četrti, ki jo je skupaj s 1500 kvadratnih metrov parcele tedanji predsednik Franjo Tuđman – hrvaški Jupiter in bog pravice – leta 1992 odkupil za piškavih 100.000 mark. In to, kakšno naključje, samo dan prej, preden je hrvaški parlament sprejel zakon o prepovedi odkupa državnih nepremičnin! Nesmrtni gospod Jupiter si je tako za drobiž prilastil velikansko luksuzno vilo, smrtni voli pa so medtem umrli, ko so neuspešno poskušali odkupiti svoje nepremičnine.
Lep, prav gimnazijski primer za »Quod licet lovi« – in povod za to razmišljanje – pa je slovenski politični kulturi dal govornik vlade Jelko Kacin, ki je prejšnji teden zaradi drugega vala pandemije koronavirusa napovedal, da bo Hrvaško postavil na slovenski »rdeči seznam«, a šele, ko je tudi sam končal svoj letni dopust na Hrvaškem! Jupitra Kacina so tako posneli, kako v ležerni poletni različici, v kopalkah, čisti bazen pred svojo hišo v Klimnem na otoku Krku, samo nekaj dni pozneje, ko se je vrnil v Ljubljano, pa je napovedal možnost, da Slovenija spusti zapornice na meji z okuženo Hrvaško. Janševa vlada bi verjetno to tedaj tudi naredila, če gospod Jupiter ne bi imel še nekaj opravkov na svojem vikendu. Ko se je vrnil in pred tem preživel še nekaj dni na Krku, je Kacin prav s Tuđmanovim občutkom za tajming že naslednji dan po dokončni vrnitvi domov – po tem, ko je menda preveril, ali je njegov bazen na Krku čist in dobro pripravljen na zimo – sporočil, da Slovenija zaradi »tretjega vala pandemije« od petka uvršča Hrvaško na »rdeči seznam«.
Slovenski voli na letnem dopustu so se znašli nekje tam, kot so se nekoč hrvaški voli iz državnih nepremičnin – na čistini, saj so bili za dan poznejši kot njihov Jupiter in so se v paničnem stampedu pred petkom vračali domov v Slovenijo. Enako naključje, ki je takrat uredilo, da so zakon o prepovedi odkupa državnih nepremičnin sprejeli točno dan po tem, ko je hrvaški Jupiter odkupil svojo vilo, je trideset let pozneje uredilo, da Slovenija uvede karanteno za potnike s Hrvaške točno dan po tem, ko se je sam slovenski Jupiter vrnil s Hrvaške. Res, kakšne so možnosti za kaj takega? Če vprašate mene, se je Jelko Kacin dobro zajebal, če včeraj ni odigral Jackpota.
Majhna, sladka ironija se v primeru slovenskega Jupitra skriva v dejstvu, da omenjeni baron Von Eichendorff v svojem Življenju nekega fičfiriča slavi pravzaprav ideal nemške romantike, »wanderlust«: hrepenenje po potovanjih, potepanjih in raziskovanju neznanega, širnega sveta, »weite Welt«. Dvesto let pozneje, glejte, je zaradi svetovne pandemije koronavirusa za Slovence tudi Hrvaška postala »weite Welt«, potovanja in potepanja pa so spet samo romantično hrepenenje.
Razen če seveda niste sam Jupiter.
Ali vsaj kak vaški fičfirič.
