Pariška županja je teden dni pred začetkom olimpijskih iger skočila v Seno in zaplavala, za njo pa še nekaj drugih pomembnikov. Šlo je za dobro PR-potezo, za »otvoritev« Sene, saj je rečna voda postala tako čista, da bo v njej možno plavati, ko bodo dokončane plaže in dostopi. In seveda je šlo za svojevrstno napoved pariških olimpijskih iger. Anne Hidalgo je v desetih letih uspel veliki met, ki mu ni para, kar ji priznavajo tudi izredno kritični Parižani. Pariz, ki je bil dolgo simbol umazanega mesta s kaotičnim cestnim in hudo zanemarjenim, zatrpanim podzemnim prometom, je danes lepši, čistejši, ljudem prijaznejši kot pred dvajsetimi leti. Županja je naredila, kar je bilo treba: širše pločnike, ločene proge za avtobuse, kolesa in avtomobile, taktni sistem na podzemnih železnicah in avtobusih, ozelenitve, prepoved vseh dejavnosti, ki onesnažujejo podtalnico. Deset let za ureditev mesta z 2,1 milijona prebivalci in 20 milijoni ljudi v zaledju.

Človeku se milo stri: v Ljubljani je v osemnajstih Jankovićevih letih mesto doseglo kolaps avtomobilskega in javnega prometa, urbanistično divjaštvo, megalomansko pozidavanje, sekanje dreves, uničevanje gozdov in največjo zimsko onesnaženost zraka. In to še ni vse, prihodnost bo še bolj črna: pretijo nam delno uničenje Botaničnega vrta zaradi nove trase železnice, četudi obstajajo boljše rešitve, preti kanal C0, četudi zaznamovan z okoljsko nesprejemljivostjo in korupcijo, na Barju se obeta sežigalnica, ki bo še poslabšala že tako onesnažen zrak, čaka nas »prenova« tržnice, ki jo bo seveda uničila ... Vse to je seveda zato, ker je župan avtokrat, ki mu je vse in vsi podrejeno.

Fotografija nedavne otvoritve tivolske razstave o Rožniku je vrhunsko komičen dokaz prav te podrejenosti. Podžupan Rok Žnidaršič leporeči o lepotah Rožnika, za njegovim hrbtom stojijo njemu nevidni protestniki s tablami proti rahljanju zaščite parka. Že sama ideja takšne razstave v času, ko je skušal mestni parlament po mafijsko izničiti mnenje državnega organa, da Magnificov koncert tja ne sodi, je dokaz izgube realitetne kontrole. Dejstvo, da so po koncu podžupanovega govora, ko je pred mikrofon stopil eden izmed protestnikov, mikrofon izključili, pa je bila najboljša možna ilustracija ugasnitve demokracije.

Ne gre pozabiti, kdo je Rok Žnidaršič: arhitekt, lanski prejemnik nagrade Prešernovega sklada, a tudi avtor žalostnega tivolskega »Plečnikovega gledališča«, hudo »svobodne« predelave Plečnikove zamisli, ki služi le podžupanovemu egu, deluje pa, kot bi ga v sredo zelenja zabrisal kakšen razkurjen bog. Ta podžupan bo bdel tudi nad prenovo tržnice. Človek v tem mestu postane podžupan (to lahko postane, če ga ima dovolj rad prejšnji podžupan), to pa mu omogoči, da začne preurejati mesto. In na MOL se niti ne trudijo skrivati, da je ta nepotizem postal splošna praksa.

Tako je to v Ljubljani. Ker v njej vladajo prijatelji. Vsi, ki v Ljubljani dobijo priložnost, so županovi »prijatelji«. On je pač tak dober človek, prijatelj je z investitorji, prijatelj z Golobom, ki je javno ponižal Loredana Bešiča, da bi potolažil Jankovića, in čigar svobodnogibalna skupina v MOL mu v mestnem svetu brezsramno asistira. Prijatelj je s srbskim diktatorjem Vučićem in bosanskim kuharjem nove vojne Dodikom. Vsi se veselo objemajo, ena res lepa sloga. (Še dva pregovora: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si. Prijatelj mojega prijatelja je tudi moj prijatelj. Je torej Golob Dodikov in Vučićev prijatelj?)

Aja, skoraj bi pozabila, Janković je tudi dober Magnificov prijatelj, in upravičeno so mu solze stopile v oči, ko so mu zlobni jeziki očitali, da mu »rihta« koncert v Tivoliju zaradi prijateljstva. Ne, ni bilo zaradi prijateljstva, bilo je preprosto zato, ker je Janković samodržec, ki bi komercializiral tudi svojo mamo, če bi to šlo, ki je iz županstva naredil čaršijo, v kateri je ena sama stvar, ki mu kali srečo: ljubljansko prebivalstvo.

V vsej tej godlji sta se zgodili dve dobri stvari. Opozicija v mestnem svetu je njegovo samovoljo ustavila z napovedjo referenduma, poslednjega demokratičnega orožja zoper neustavljivo županovo samovoljo. Bo torej treba do konca mandata zaustavljati njegov tank z referendumi? To zna biti še zabavno.

Druga dobra stvar je bila Dnevnikova anketa. Treba je bilo preveriti, kdo je tu zgolj glasen, kdo govori v svojem imenu in kdo v imenu mnogih. In anketa je pokazala: Dovolj! Dovolj »prijateljev«, dovolj samovladja, dovolj razgradnje že sicer klavrno delujočih državnih varovalk okolja. Če je večina volilcev na županskih volitvah svoj ne Jankoviću izrazila z abstinenco, pa je aktivni del zdaj končno našel pot za svoj glas.

Magnifico je v vsem tem odigral skrajno bedno vlogo. Najprej je v boj poslal svojega poslovnega partnerja, cerberusa, ki je agresivno napadal in grozil s tožbami vsem in vsakomur, ob tem pa cinično opletal s »hroščkom«. Sam je napovedoval, da bomo »užili ljubezen, ogreli srca in pregnali temo«, hkrati pa tudi on »razmišljal o tožbi«, vzvišeno pa ponižal skupino strokovnjakov in intelektualcev, ki so ga skrajno korektno (»na vas se obračamo, ker vas cenimo«) prosili, naj ima koncert drugje. Ustavil ga je šele referendum. Pač le še en samozaverovanež, ki verjame, da mu stvari pripadajo.