Naj bom vesela, da imam službo, me je ošvrknil; tudi on bi koga z veseljem zaposlil, ampak ne dobi nobenega. Nič čudnega, je nadaljeval z vse večjo ostrino, ko pa imajo brezposelni tako visoke socialne podpore, da se jim ne ljubi delati. On bi take promptno pometal z zavoda za zaposlovanje. Uprla sem se skušnjavi, da bi mu začela razlagati, da podpore ne moreš dobivati v nedogled, če zavračaš ponujena dela, da je primernih del na trgu dela danes veliko in da je morda problem v plačilu, ki ga ponuja potencialnim pomočnikom.
Namesto tega sem rekla: »A ne bi poskusili s kakšnim migrantom, morda pa bi raje prodajal češnje, kot v azilnem domu čakal na rešitev prošnje za azil?« Debelo me je pogledal: »A črnec naj bi prodajal naše češnje? To ne gre!« Zakaj pa ne, sem vljudno vztrajala. »Ker ne gre,« je končal pogovor in mi izročil češnje. Ni bilo videti, da bi se zavedal rasizma v svojih besedah. Moja zadnja, provokativna pripomba, da škoda, ker bi v tem primeru ženske v vrsti stale pred njegovo stojnico, mu seveda ni bila niti malo všeč. Tudi meni ni bila: na rasistični izpad sem odgovorila z rasističnim stereotipom.
A tako je običajno z -izmi. Spirala sovražnosti do manjšin se najprej vrti počasi, nato vse hitreje, dokler se sovraštvo s pomočjo politične centrifuge – populizma desnice in inertnosti levice – ne razleti. Rasizem, šovinizem, homofobija, mizoginizem …, vsa ta atavistična sovraštva do šibkejših družbenih skupin se v populistično zastrupljenem okolju zlagoma normalizirajo. Vzponu desnice, ki zna te procese učinkovito voditi, se zato ne gre čuditi.
Italijanskemu gospodarstvu gre pod Melonijevo zelo dobro. Zmagujejo v boju z inflacijo, BDP narašča. Italijanskim volilcem ni žal, da so jo izvolili. Da gospodarstvo prosperira tudi na račun brezštevilnih mizerno plačanih ilegalnih migrantov, ki delajo na črno, je javna skrivnost – vse dokler tu in tam ne izbruhne afera, ki razkrije gnilobo tovrstnega družbenega sprenevedanja. Ilegalnemu indijskemu delavcu je nedavno stroj za pakiranje pridelkov odrezal roko. Namesto da bi ga italijanski delodajalec takoj odpeljal v bolnišnico, ga je skupaj z ženo strpal v kombi in ga z odrezano roko v škatli pustil pred vrati njunega doma. Sosedje so poklicali rešilca, a je Indijec kasneje v bolnišnici umrl. Izgubil je preveč krvi. Italijanski mediji so nato »odkrili«, da brez pogodbe dela četrtina sezonskih kmetijskih delavcev v Italiji – okoli 230.000 ljudi. Dobro jutro.
V newyorški četrti China Town je na ulici, pred fensi trgovino z dragimi urami, v začetku junija negibno ležal na pol gol moški. Ustavila sem se nedaleč stran. Prizor je bil mučen. Je bolan, pijan, zadet? Oddahnila sem si – proti moškemu sta korakala dva policista. Najbrž bosta pogledala, kaj je z njim. Nista. Niti za hip. Mirno sta odkorakala mimo njega. Na tleh je ležala družbena smet, ne človek. In ni bilo videti, da bi kogarkoli vznemiril. Američani so na pol gole ljudi, ki nezavestni ležijo na betonu, poskakujejo po cestah med drvečimi avtomobili ali dremajo s časopisom pokriti pod nadvozi in nadstreški, navajeni. Žaba je kuhana.
Carlos, priseljenec iz Latinske Amerike, vsak dan ilegalno prodaja sadje in zelenjavo pred domovanji tistih, ki si lahko privoščijo zasoljene najemnine v newyorški soseski Upper East Side. Po certifikatih ga nihče ne sprašuje, tudi inšpektorji ne. Ker je ob stojnici stal, kadarkoli me je v dveh tednih bivanja v New Yorku prineslo mimo, sem ga nekoč vprašala, kdaj jo pravzaprav pospravijo. Njegov odgovor bi bil všeč prodajalcu goriških češenj. Nikoli, odprta je dan in noč, mi je pojasnil. Delata dva, eden od sedmih zjutraj do sedmih zvečer, drugi od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Če bi jo hotela zvečer pospraviti, bi namreč potrebovala avto, skladišče … In kako zdrži ubijajoči ritem? Težko, je bil iskren Carlos. Ko pride domov, poje večerjo, poljubi otroka in ženo in gre takoj spat. Bi lahko še bolj garal? Še nazorneje uresničeval ameriški sen?
Za Trumpa so vseeno migranti, vsi po vrsti, zgolj težava. Na prvem soočenju z Bidnom je bleknil, da je treba ustaviti migracije iz Latinske Amerike zato, da bodo lahko temnopolti spet prevzeli »črnska dela«. Je mislil morda delo Baracka Obame ali delo Bidnove podpresednice, so se na Trumpove besede cinično odzvali v časniku The Atlantic.
Migranti so skratka okej, dokler opravljajo zanje predvidena dela – zahtevna, umazana, slabo plačana. In molčijo. Je pri nas drugače? Pri nas deklarativno stavimo na integracijo. In vendar priseljenci s peticijo (!) zahtevajo od vlade, da jim omogoči bolj učinkovito učenje jezika, ki je ključni pogoj za uspešno integracijo, in ne obratno. Nasprotno, zdi se, kot da se vlada trudi, da se priseljenci ne bi vključili v družbo. Po prvem brezplačnem tečaju slovenščine morajo na primer tudi po več let čakati na nadaljevalno stopnjo, čeprav si učenja jezika mnogi zelo želijo. Ker odpira vrata v delo in v družbo.
Migrante razvite družbe potrebujemo, migranti pa potrebujejo družbo, v kateri bosta rasizem in šovinizem prepoznana in obsojena.
