Do 17. novembra bodo lahko obiskovalci Galerije Vžigalica vstopili v pomensko bogat, nelagoden in čuden svet, kot ga je zanje pripravil umetnik Matej Stupica. Avtor, ki se ne izogiba družbeni, socialni in politični kritiki, čuti, da se sedanji svet čedalje bolj drobi, da so življenjske in politične perspektive ljudi, ki se zapirajo v svoje mehurčke, vse ožje. A mehurčki niso večni. »Naš položaj v svetu danes so toplice, ki ponujajo neko udobje in umik. Na internetu in družbenih omrežjih smo nenehno soočeni z razdrobljeno realnostjo. Skozi nas vdira več realnosti hkrati, in to brez konteksta. Na razstavi je mogoče zaslediti več sporočil, med njimi pa je tudi praznina, ta prostor vmes, s katerim se poigravam, natančneje s pričakovanjem, ko nekaj zagledamo, preberemo, nato pa nas doleti nekaj čisto drugega,« je razložil Stupica.
Razstava Toplice, v katero je vključil še nekaj soustvarjalcev, vključuje raznovrstne umetniške izraze, od zvoka, tekstila, videa do velikih stenskih risb z močnimi sporočili, ki delujejo kot karikature v časopisih (v katerih so že skoraj izumrle). Stupica je ustvaril vizualno-zvočni brlog, v katerem izstopa zlasti odsotnost človeka samega, kar mu uspe z zvočnimi napravami in prepariranimi instrumenti, ki igrajo in se oglašajo sami.
Lovilci pomenov
Umetnik se je razgovoril o naslovu razstave: »Če že govorim o napaki v pomenu, se mi je zdelo smiselno vključiti tudi angleški prevod 'Terms' in izpostaviti nezmožnost prevoda. Terms zveni skoraj prav, a je pomensko čisto narobe. Obenem pokaže na drugo plat, in sicer na pogoje ter drobni tekst, ki ga vselej obkljukamo ter se z njim strinjamo, kamorkoli gremo, ne da bi vedeli, o čem točno govori. Prepričani smo v pomene nekih stvari. S to strukturo pomenov živimo, kljub temu, da bi jih morali večkrat prevprašati.«
Galerijski prostor Vžigalice je Matej Stupica v procesu ustvarjanja zelo dobro naštudiral, tako zvočno kot dramaturško. »Ko sem prvič prišel sem, me je najbolj impresioniral ta mogočen odboj, ki se zgodi v notranjosti.« Zvočno sliko razstave so mu pomagali soustvariti Tomaž Grom s procesiranjem, Irena Z. Tomažin z glasom in Duplo Ništa z besedilom. Glasove sta prispevala še Ana Pepelnik in Andrej Tomažin, ki bereta fragmente razstavnega besedila. Zvoke prepariranih instrumentov je Stupica izdelal z zvočnim umetnikom Stašem Vrenkom in izdelovalcem Bojanom Stefanovićem. Človeški glasovi se predvajajo preko prirejenih mikrofonov, zvočno-svetlobnih objektov, pri čemer je pomagal elektroinženir Gregor Krpič. Hana Podvršič je avtorica kostumografskih elementov, Neža Knez pa je ustvarila 3D-animacije in videe. Pomenska večslojnost razstave izvira ravno iz tega raznovrstnega »spajanja« vseh sodelujočih.
Zahteva po prisotnosti
Vizualno-besedna konstruktivistična igra, ki jo je napisal omenjeni pisatelj in pesnik Andrej Tomažin, skupaj z vizualnimi podobami in posnetki nagovarja čute, jih živcira in nadleguje. Ne, to gotovo niso klasične toplice. »Večglasovnost je z razlogom uporabljena malo moteče, s čimer terja prisotnost gledalca, ki potem spleta to mrežo pomenov. Vizualno sicer veliko lažje zaznavamo. Lahko tudi zamižimo. Pri zvoku je drugače. Ta se meša in je vseprisoten. Naša kultura je bolj orientirana k vizualnemu, saj zvok težje beležimo. Spomnil sem se ilustrativnega primera – v zadnjem času se raziskovalci veliko posvečajo raziskovanju zvoka v prazgodovinskih jamah. Sprašujejo se, zakaj so te poslikave na točno določenih mestih, ki smo jih vedno povezovali z nekimi rituali. V zadnjem času so ugotovili, da so te točke, kjer so jamske slikarije postavljene, v jamah točke odmevov.«
Mateja Stupico je na površju klorirane vode njegovih term gnala zaskrbljenost nad družbenim neodzivanjem na katastrofe in konflikte. Ti so danes postali že tako običajni, da jih ljudje ne procesirajo več zares. Prekrila jih je sluz.
