V Cukrarni je do 13. aprila na ogled skupinska razstava Plastenja, na kateri sodeluje 30 domačih sodobnih umetnikov različnih generacij. Ti se predstavljajo s svojimi kiparskimi in slikarskimi deli, ki so nastala v tehnikah kolaža in asemblaža. Razlika med slednjima je v osnovi preprosta – če je kolaž, je dvodimenzionalen in dan na steno, če je asemblaž, se tridimenzionalno širi v prostor. A ta razmejitev ni vedno najbolj jasna, kar obenem odpira ventile ustvarjalnosti in domišljije. Umetnik ob tem posebno pozornost posveča tudi materialom, ki jih lahko reže, spaja, cefra, lepi, lomi, gnete. Iz tega procesa dekonstrukcije prvotne materialne namembnosti konstruira umetniški objekt z lastnimi zakonitostmi. Razstava sama nima posebnega vsebinskega koncepta. Kustosinji Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak sta želeli predvsem slediti toku razstavljenih stvaritev, ki so v različnih dimenzijah vsaka zgodba zase.
Umetniško delo kot zrcalo
Že kot otroci smo spoznali, kako vznemirljivo je »plastiti« z igračami ali postavljati bunkerje v dnevni sobi, ta fizionomija nečesa novega in drugačnega, že če samo položiš eno stvar na drugo. Umetnikov proces je podobna igra vizualnih fenomenov, kot tudi sporočil, skrivnosti in simbolov, ki jih lahko s plastenjem zakoplje, prekrije ali izbriše. Adrijan Praznik, ki je na razstavo postavil dve veliki sliki z naslovom Zaprta soba, razmišlja v podobni smeri. »Všeč mi je ideja slike kot nekakšnega zrcala. Nekaj, v čemer lahko kot gledalci prepoznamo sami sebe, pri čemer naš pogled močno temelji na tem, kar poznamo, kdo smo, kakšno je naše ozadje. Hkrati mi je pri vsem tem zanimiva arheologija teh prekrivanj in slojev. Nekaj se vidi, nekaj se ne, nekaj se sluti ali pa se nam vse to samo dozdeva,« je razložil Adrijan Praznik. Navdih za njegovi sliki izhaja iz zadnjega dela Newyorške trilogije pisatelja Paula Austerja, ki prav tako nosi naslov Zaprta soba. Zgodba o pisatelju, ki izgine brez sledu, se zrcali v umetnikovem iskanju ostankov, ki jih spaja v nove pomene.
Podstrešje osamljenega jezdeca
Umetnik Terrah razstavlja svoje umetniško delo, ki ga je leta 1993 predstavil v Škucu. Pojasnil je ozadje nastanka svojih del, začenši s časom, ko je v poznih osemdesetih »jezdil« na ljubljanskem filofaksu, kot se je izrazil. Kar se tiče akademskih krogov, je bil res neke vrste osamljeni jezdec: »Nisem akademsko šolan, tako da sem imel večjo širino, da ne rečem globino. Začel sem ustvarjati na podstrešju. Bil sem načitan in nagledan lepih stvari, ker smo ponavadi študirali na likovni akademiji, saj se na filofaksu takrat ni dalo izposoditi knjig. Tako sem vstopil v stik z materialom in se nekje do leta 2000 ukvarjal s kolaži in asemblaži, ki sem jih začel kasneje tudi slikati. Potem so bile slike 20 let varno spravljene nekje na Metelkovi,« je dejal in na svoje delo pokazal kot na arheološki artefakt iz tistih dni.
Maja Babič Košir in Nevena Aleksovski se na razstavi Plastenja predstavljata z veliko večplastno roza-črno instalacijo, ki združuje tako slikarske in kiparske elemente kot njuno prijateljstvo. Bolj kot končano umetniško delo jima je namreč pomemben njun ustvarjalni stik, ta emulzija premislekov in izkustev, ki v resnici niso rožnata. »Delo zajema precej tematik in zgodb, ki so zelo široke in univerzalne. Navzven je najino delo videti kot precej lep kos, če pa si vzameš čas in se vanj poglobiš, lahko najdeš tematike, ki so tudi boleče in težke. Gre za neke vrste dnevniške zapise. Predvsem je bistven ta neposreden impulz, ki pride od znotraj,« je povedala Maja. V njeni praksi so tehnike plastenja pogoste, tudi v instalaciji je njen prispevek v kiparskih elementih, ki nastopajo v različnih slojih, medtem ko je bilo Nevenino glavno izrazno sredstvo risarska črta. Nastal je dialog med dvema avtoricama, ki sta med drugim razmišljali o poziciji žensk v svetu. Nevena je pojasnila: »Imava dosti skupnih točk in podobno gledava na svet. Obe se veliko ukvarjava z družinskimi arhivi, z najinim ozadjem in kopljeva po generacijskih travmah. Hkrati razmišljava v širšem kontekstu – ne samo o osebnem spominu, ampak tudi kolektivnem; kaj je bilo pred nami in kaj nas je v preteklosti določalo v družbenem kontekstu, ne le osebnem.« Njuna velika »zavesa« je zanju osebno-političen projekt, čemur se umetnik, če je vešč opazovalec sveta, nikoli ne more izogniti.
