Maja Bojanić je vizualna umetnica, ki se je po diplomi iz kiparstva na ljubljanski likovni akademiji odpravila na Dunaj, kjer se na univerzi za uporabne umetnosti posveča magistrskemu študiju. Njena razstava Inštitut za zaščito plesni: Prvi primeri prepletanja, ki se v Galeriji Škuc odpre nocoj ob 19. uri, na ogled pa bo do 5. decembra, je spekulativna epopeja umetnice mlajše generacije, ki nevsiljivo in z ironijo odraža del trenutnega stanja umetnostnega sistema, kulturnih institucij in elitnih umetniških ustanov.

Da bi bolj izrazito pokazala na problematike, ki jih obravnava, se Maja Bojanić v svoji umetniški praksi pogosto loteva grajenja fiktivnih svetov. Izmišljen je seveda tudi Inštitut za zaščito plesni, ki na uradnem vabilu v duhu institucionalne avtoritete vabi na današnje odprtje. »Omenjeni inštitut sem si zamislila leta 2022, ko so me v galeriji DobraVaga povabili k sodelovanju pri razstavi Dediščina. Tistega leta so na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine uvrstili Plečnikova dela, med sestankom v galeriji, ki deluje v prostorih Plečnikove tržnice, pa sem mimogrede opazila, da je na stropu črna plesen. Ko sem jih o tem povprašala, so mi rekli, da so na to že večkrat opozorili, a se ni nikoli nič premaknilo. Pojavila se je priložnost, da te plesni oštevilčim, popišem, izmerim in poimenujem, kot da so tudi one na tako pomembnem seznamu,« pojasnjuje umetnica. »Opozoriti sem hotela na to, da kljub prelomni uvrstitvi na Unescov seznam ljudje še vedno delajo v slabih pogojih, v čemer se kaže naš odnos do dediščine in kulturnih delavcev, predvsem študentov.« Galerije in muzeji so po njenih izkušnjah tudi sicer pogosto prekriti s plesnijo, kar lahko škoduje zdravju.

Vse od takrat je njen projekt pridobival nove razsežnosti ter prerasel v izmišljeni svet, v katerem kraljujejo plesni: »Smo v letu 2224, ko na fakulteti za arhitekturo obstaja nov univerzitetni program za napredne postkonzervatorske študije. Živimo v svetu, kjer se je koncept ohranjanja povsem spremenil. Podpiramo drugačen način ohranjanja, kjer je metoda delovanja postal razkroj: ne podpiramo več sterilnih prostorov, v katerih so ukradeni predmeti, zato tudi muzejev ne moremo dekolonizirati. Dopuščamo, da vrste, ki jih običajno odstranjujemo iz teh prostorov, vse skupaj prerastejo. In Inštitut za zaščito plesni je ena od vodilnih organizacij, ki se s tem ukvarjajo.«

V srebrni komori

Nihče ne bi smel delati v plesnivih delovnih prostorih, poudarja Maja Bojanić in izpostavi ironijo, da je umetniški svet na splošno razumljen kot eliten, vsekakor pa je elitističen. »Če ne prihajaš iz bogatega ali umetniško že uveljavljenega okolja, je tvoja pot lahko veliko težja.« Osrednje delo na razstavi je vezano ravno na samopromocijo in mreženje, ki je danes skoraj nujno: v Škucu bo postavljena srebrna komora, ki jo je navdihnila resnična metoda konzerviranja v kapeli v Padovi. »Preden si lahko ogledaš tamkajšnje freske, moraš za petnajst minut v razvlažilno komoro, kjer poslušaš glas, ki ti pravi, kako v bistvu škoduješ freskam, ko jih gledaš.« Tudi komora Maje Bojanić bo z zvočnim posnetkom nagovarjala obiskovalce in jih poučila o črni plesni, ki najraje ostaja v vlažnih podzemnih prostorih. »Ko pa je ta plesen enkrat v stavbi, je ne moreš sanirati, odstraniti jo moraš mehansko. Plesni se običajno hitro razraščajo, medtem ko se določen tip črne plesni zares trudi, da se ne bi. V komori bodo obiskovalci poslušali, kako je ta plesen drugačna od svojih sester.«

Ključen del razstave je tudi prisluškovanje. Ko je bila umetnica leta 2023 prvič nominirana za nagrado skupine OHO, so namreč v prostoru Galerije P74 njeno pozornost pritegnile cevi, ki so za umetniške postavitve običajno moteče. Hkrati je v njih odmeval zvok iz zgornjih pisarn. Intrigiralo jo je, da lahko običajen smrtnik sliši pogovore, ki jih ne bi smel. Prisluškovanje je tako postalo ena osrednjih metod Inštituta za zaščito plesni, saj lahko znanstveniki slišijo, kaj vse bo oblast sanirala. »V DobriVagi so te cevi zaščitene pod Unescom, zato jih ne smejo odstraniti. Zaradi njih je tam plesen. Tudi v Škucu, kjer je prav tako plesen, a se je ne vidi, ker jo zakrivajo, bom uporabila cevi v drugi, skrivni sobi, kamor nepooblaščeno osebje nima vstopa; tam bo zvočnik, skozi katerega se bodo slišali pogovori. Informacije iz cevovoda se bodo pokazale na monitorju, ven pa se bo slišal zvok kapljanja.«