Kako se je kustos razstave, dr. Sarival Sosič, že petič zapovrstjo lotil naloge, imenovane razstava sodobne kiparske umetnosti? Zanj je razstava Različnosti, ki bo do sredine novembra na ogled v ljubljanski Mestni galeriji, nekakšno logično nadaljevanje prejšnjih izborov: med letoma 2012 in 2018 je pripravil štiri kiparske razstave, sedanja je peta. Tako so v galeriji v obdobju dvanajstih let predstavili petinštirideset slovenskih, akademsko izobraženih avtoric in avtorjev.
»Na ta način lahko skozi čas sledimo temu, kaj nam ta umetnost ponuja. Tudi v tokratnem izboru sem poskušal kombinirati materialno različnost, vidimo lahko, s kako različnimi materiali se lahko kipari; pravzaprav je lahko prav vse kiparski material, od papirja do plastike, od pene do kovinskih žic. Po drugi strani pa postaja kiparstvo danes neke vrste dogodek, prostorska postavitev, ki se razteguje, razširja in prilagaja prostorom,« pojasnjuje kustos.
Je odločitev za različnosti načrtna, bi bilo mogoče narediti tudi razstavo sorodnosti? »Gotovo, a so me tudi tokrat zanimale generacijske in tiste druge razlike, ki so posledica v različnih učnih programih izobraženih kiparjev, s tem pa morda tudi njihovih različnih pogledov na sodobno umetnost. Tako lahko sledimo razlikam in podobnostim teh avtorjev s prejšnjimi znotraj generacij.«
Vstop skozi zvočni koridor
Ob vstopu v galerijo, na stopnišče, ki vodi do razstavnih prostorov, nas že pričaka prva, zvočna konstrukcija; Sosič v galerijo zelo rad vpelje tudi glasbo, vključil jo je v slikarsko videastičnih in fotografsko slikarskih razstavah, ki so se jim pridružili glasbeniki. Tokrat se z glasbeno instalacijo predstavlja Boštjan Perovšek, ki je z zelo občutljivimi mikrofoni in zvočniki iskal, lovil, posnel nežne, skorajda neslišne tone, zvoke, šume, ki so nastajali med delom kiparskih rok v njihovih ateljejih, dodal jim je zvoke materialov, še svoje zvoke in zvoke iz narave; tako je nastala zvočna skulptura, ki nas spremlja ob vzpenjanju po stopnišču. »A zvok včasih uporabljajo tudi kiparji sami, tokrat sta to Natalija R. Črnčec, ki mu dodaja viseče lebdeče forme in igro svetlobe in teme, in Marko Kovačič, na svoj presenetljiv način.«
Simbioza kipov in prostora
Galerija se nahaja v več kot 200 let stari zgradbi in ima svojo specifiko, razstavni prostori niso krožni, zato se obiskovalec sprehodi do zadnje sobe, nato pa se mora obrniti in ob vrnitvi morda skozi drugi zorni kot opazi kaj, česar prej ni videl. To ni bela kocka in avtorji so si prostor izbrali glede na svoj koncept. »Po izkušnjah vem, da se umetnice in umetniki, ki jih povabiš, da se čez leto dni predstavijo s svojim novim delom, neverjetno potrudijo, in četudi jim sam ne določim sobe, se zelo redko zgodi, da bi si dva zaželela isto.« Ker jih že leta spremlja, pozna njihovo delo in vnaprej ve, kaj si bodo izbrali? »Da.« (smeh)
Sarival je prepričan, da je slovenska likovna umetnost v zelo dobri formi. »Veliko razstav v tujini si ogledam in ugotavljam, da je naša produkcija res kvalitetna. Še vedno obstaja material, še vedno ročno delo v smislu odvzemanja ali dodajanja in tu so seveda tudi nove tehnologije. Kiparstvo prostor oplemeniti in ga razširi, pa naj gre za rumeno skulpturo Boruta Korošca, ki bi jo človek iz renesanse morda razumel kot kakšen tempeljski element, dokler ga ne bi začudil material, pena, ali za intermedijski projekt Zorana Srdića Janežiča, ki se posveča vietnamskemu paličnjaku. V instalaciji Kristine Rutar pa se je eksponatov dovoljeno dotikati, kar je zelo redko, a zelo drago otrokom.«
