Mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk se je v zadnjih tridesetih letih uveljavil kot pomembno kulturno in feministično prizorišče. Ena največjih kvalitet festivala, ki je v slovenskem kontekstu pionirski, je gotovo odpiranje ključnih vprašanj sodobnega časa. Obiskovalka Petra, ki se je včeraj mudila na enem izmed dogodkov, Mesto žensk obiskuje že dvajset let. Festivalske teme se ji vsakič zdijo vizionarske: »Sem velika oboževalka tega festivala, ki je zelo pomemben, ker promovira ženske umetnice in jim daje prostor na različnih prizoriščih. Je drzen festival. Vsako leto izpostavi temo, ki mi daje misliti. Pred dvajsetimi leti je bila tema varnost, o čemer se takrat še ni toliko govorilo. Snovalke festivala namreč hitro zaznajo, kaj je v družbi aktualno, še preden se začne o tem zares govoriti. Sploh letošnja tema mi je zelo blizu: sestrstvo. Drug drugemu smo lahko v uteho.« Ob letošnji ediciji so organizatorke posebej poudarile, da brez sestrskih odnosov, ki temeljijo na solidarnosti, razumevanju razlik in opori, Mesto žensk ne bi bilo to, kar je danes. Maruša, prav tako ena izmed obiskovalk, je ponosna, da lahko danes oglase za Mesto žensk vidi na avtobusih in drugih javnih krajih: »Slovenska sfera je še vedno zelo mizogina in seksistična. Starejša ko sem, bolj se tega zavedam. O tem je pomembno govoriti v javnosti. Nujno je tudi, da gledališke predstave, performansi, koncerti niso omejeni samo na neko elitno gledališko družbo, ampak da so dostopni vsem. Tudi če ljudje ne bodo šli tega gledat, je pomembna vidnost teh dogodkov, s čimer postanejo pomembnejše tudi ženske pravice.«
Feminizem je velika beseda
V programu, ki bo trajal še jutri, sodeluje več kot osemdeset umetnic in umetnikov. Med njimi je koreografinja in umetniška vodja Anna Konjetzky iz Nemčije. »Feminizem je velika beseda in odlično orodje. Neugodna je predvsem za tiste, ki se je bojijo, dejstvo pa je, da smo še daleč od enakopravnosti in kakršne koli oblike pravičnosti, pri čemer ne smemo samo kazati s prstom, temveč moramo pogledati sami vase in se vprašati, od kod izhajamo, kaj so naši privilegiji, s kakšne pozicije govorimo in ukrepamo. Vse to je pomembno sploh danes, ko je svet zelo polariziran in nič kaj empatičen,« je povedala.
Občinstvu v Stari elektrarni se je predstavila kot avtorica performansa Pesmi odsotnosti, v katerem je želela pokazati na stvari, ki s feministične perspektive niso vidne, manjkajo, jih ne znamo ubesediti oziroma nismo naučeni, kako jih definirati. Pri tem se skupaj s sedmimi plesalkami dotakne različnih tem, od kolonializma, zgodovinskih resnic do ženskih izkustev v različnih kontekstih in kulturah. »Vse plesalke izhajajo iz sodobnega plesa, vendar pa imajo zelo različna ozadja, ker so odraščale na različnih koncih sveta. Proces smo začele z vprašanji. Ta so nam pomagala odkriti zgodbe, ki so za nas osebno pomembne.«
Ena od plesalk z afriškimi koreninami je recimo na neki točki uprizoritve z nekaj stavki pokazala na zahodno dominanco nad naracijo zgodovine. Ljudje na zahodni polobli slišijo veliko o suženjstvu, o transatlantskih trgovskih verigah, ničesar pa ne vedo o razvejani zgodovini afriških kraljestev, o dejanski dediščini afriških dežel.
Učna ura o seksizmu
Predstava Sukeban, ki so si jo gledalci ogledali v Cankarjevem domu, je naslovila strašljivo realnost nasilja in eksploatacije žensk v spletnem okolju. Danes obstajajo na primer množično razširjene skupine na družbenih omrežjih, v katerih moški brez dovoljenja delijo gole fotografije in posnetke žensk ter jih z njimi izsiljujejo. To je le delček tega, kar predstava naslovi. Avtorica koncepta in scenarija uprizoritve Varja Hrvatin je pojasnila: »Ustvarjalni proces je na vsebinski ravni zajemal ogromno iskanja in pregledovanja problematičnih spletnih vsebin, (pop)kulturnih referenc, viralnih videov ter različnih nišnih forumov in socialnih platform. Na uprizoritveni ravni pa smo predvsem raziskovale različne oblike iger, igranja, preigravanja vlog, (super)herojstva, boja, maščevanja, humorja, seciranja otroštva, odraščanja, prijateljstva, sestrstva in domišljijskega fantaziranja.«
Sukeban si je ogledal tudi plesalec Daniel Petković. Povedal je, da se zdi uprizoritev sladko kisla, na površini ljubka, pa vendar njena globina poseže v zelo grobe teme, o katerih bi se morali več pogovarjati. O samem festivalu je dodal: »Kot ustvarjalec uprizoritvenih umetnosti se moram med drugim zahvaliti tudi Mestu žensk. Pred več kot desetimi leti sem sodeloval na njihovih delavnicah. Na neki način sem z njihovo pomočjo vstopil na umetniško sceno, zato imam festival v posebnem kotičku svojega srčka.«
