Jonesov publicist Arnold Robinson je povedal, da je legendarni producent umrl v nedeljo zvečer v svojem domu v Bel Airu v Los Angelesu, obdan z družino. »Nocoj, s polnimi, a zlomljenimi srci, moramo deliti novico o smrti našega očeta in brata Quincyja Jonesa,« je družina zapisala v izjavi. »In čeprav je to za našo družino neverjetna izguba, slavimo veliko življenje, ki ga je živel, in vemo, da nikoli ne bo nikogar takega kot on.«

Jones se je iz člana tolpe na južni strani Chicaga uspel povzpeti na sam vrh šovbiznisa. Postal je eden prvih temnopoltih direktorjev, ki je uspel v Hollywoodu, in ustvaril izjemen glasbeni katalog, ki vključuje nekatere najbogatejše trenutke ameriške glasbene scene. Seznam njegovih dosežkov in projektov, pri katerih je sodeloval, je tako dolg, da ga je težko navesti celo v spletnem članku. Ne verjamete? Samo seznamu priznanj in nagrad je v svoji avtobiografiji Q iz leta 2001 moral nameniti kar 18 strani. Med njimi je 28 grammyjev, dva oskarja in en emmy za glasbo legendarne serije Roots. Prejel je tudi francosko legijo časti, nagrado Rudolpha Valentina Republike Italije in poklon Kennedyjevega centra za prispevek k ameriški kulturi. Omeniti velja še, da je aranžiral albume za Sinatro in Ello Fitzgerald, organiziral prvo inavguracijsko slavje ameriškega predsednika Billa Clintona ter nadzoroval snemanje zvezdniške dobrodelne plošče iz leta 1985 We Are the World, namenjene lajšanju lakote v Afriki.

Kaj kmalu se nič od tega ne bi zgodilo. Zaradi duševnih težav matere je imel težko mladost. Večino časa je preživel na ulici, kradel in se družil s tolpami. Pravi, da ga je rešila glasba. Že v rani mladosti se je navdušil nad klavirjem, v najstniških letih se je naučil igrati še trobento in se spoprijateljil z mladim slepim glasbenikom Rayem Charlesom, ki je postal njegov vseživljenjski prijatelj. Bil je dovolj nadarjen, da je dobil štipendijo za glasbeni kolidž Berklee v Bostonu, vendar je študij opustil, ko ga je na turnejo povabil Lionel Hampton. Jones je nato nadaljeval delo kot svobodni skladatelj, dirigent, aranžer in producent. Kot najstnik je spremljal Billie Holiday. Do sredine dvajsetih let pa je že hodil na turneje s svojo skupino.

Kot glasbeni direktor je v zgodnjih 60. letih premagoval rasne ovire, ko je postal podpredsednik pri založbi Mercury Records. Kasneje je v partnerstvu s Time Warnerjem ustvaril podjetje Quincy Jones Entertainment, ki je leta 1999 doseglo prodajno ceno 270 milijonov dolarjev.

Njegov največji glasbeni uspeh je sicer prišel v sodelovanju z Micahelom Jacksonom. Tega je pomagal preleviti iz otroškega glasbenega zvezdnika v kralja popa. Pri tem je večkrat posegel tudi po neobičajnih glasbenih kolaboracijah. Za udarni kitarski solo pesmi Beat It je v studio povabil legendarnega rokerskega kitarista Eddieja Van Halena. Izročilo pravi, da je ta v sodelovanje privolil pod pogojem, da mu ne pripišejo nobenih zaslug za pesem in da o sodelovanju ne bo obveščena njegova glasbena skupina Van Halen. Na Jonesovem zelniku je zrasla tudi zamisel, da v pesmi Triller sodeluje kultni ameriški igralec Vincente Price. Ta je blestel v grozlivkah, njegov glas pa je sinonim srhljive naracije z ameriškim naglasom. Odločitev je bila očitno pravilna. Album Triller je tudi po zaslugi istoimenske pesmi postal daleč najbolj prodajani glasbeni album vseh časov. Trenutno se ocenjuje, da se je prodalo že prek 72 milijonov izvodov.

Jones nikoli ni skrival prepričanja, da ima pri rojstvu glasbenega hita producent veliko vlogo. »Skladbe se ne pojavijo kar tako. Probucent mora imeti veščine, izkušnje in spretnost, da vizijo vodi do zaokroženosti,« je leta 2016 povedal v intervjuju za ameriško Kongresno knjižnico. Ob tem je hudomušno povedal še: »Če album ni uspešen, vsi rečejo, da je kriv producent. Če je uspešen, mora biti 'krivda' tudi tvoja.«