Petula Clark, ki bo čez mesec dni stara 92 let, velja za najstarejšo angleško še vedno delujočo glasbenico in je že leta 1964, ko jih je štela vsega 32, na angleški sceni veljala za starejšo glasbeno kolegico. Leta 1964 so namreč začeli prevladovati The Beatles, kar je bila podobna sprememba na sceni, kot se je konec 70. let zgodilo s pojavom punka in novega vala. Vsi starejši izvajalci, ki se bodisi niso hoteli bodisi niso znali prilagoditi novemu zvoku, so bili za lep čas delegirani v drugo ligo, Clarkova pa je bila na poti tja.
Prestop v Francijo jo je okrepil
Nastopati oziroma snemati za BBC je začela pri devetih letih na nadvse spontan način. Leta 1941 je sodelovala v oddaji na BBC, v kateri so otroci snemali hrabrilna sporočila za vojake oziroma svojce. Snemalo se je v podzemnem studiu, kamor se je vseeno slišalo sireno, ki je najavljala letalski napad, kar je zbrane otroke vznemirilo. Nekdo je predlagal, da bi zato, da se odvrne misli od nevarnosti, nekdo nekaj zapel, in Clarkova je začela peti skladbo Mighty Like A Rose. Producent oddaje je bil nad njeno izvedbo navdušen in jo je poprosil, da jo izvede še enkrat v živo predvajanem programu. To je storila in postala angleška otroška zvezda. Leta 1943 je imela Petula Clark že svojo tedensko oddajo na radiu BBC, po koncu druge svetovne vojne pa je postala srebrnina angleškega nacionalnega radia kot glasbene scene, torej izvajalka z zagotovljenim položajem.
A kot je v primeru otroških ali pač mladinskih zvezd malodane pravilo, prestop v člansko konkurenco kljub obči podpori, ki je je bila deležna, ni bil najuspešnejši. Do sredine petdesetih let je snemala otroške napeve in igrala v filmih in televizijskih serijah, nato se je leta 1956 preskusila v približkih rokenrola, kot sta skladbi Alone in With All My Heart, v katerih je bilo težko prikriti, da se jih je lotevala generacija in posadka, ki ni preveč uspešno lovila duha časa. Nato se je poročila s francoskim glasbenim producentom in začela snemati v francoščini oziroma za francoski trg, ki je bil zavoljo jezikovne izoliranosti bolj odporen proti rokenrolu in je kot tak ponujal večje zavetje tradicionalnim pop izvajalcem.
Prestop v Francijo jo je okrepil. Pojavile so se resnejše uspešnice, kot je skladba Sailor, s katero ji je prvič uspelo zasesti vrh angleške lestvice, uspešna je bila tudi njena francoska priredba skladbe Ya-Ya, s katero je prav tako osvojila angleški vrh, medtem ko skladba Chariot dandanes velja za popevkarsko zimzeleno melodijo. A brez Downtowna Petula Clark zagotovo ne bi bila, kar je.
Prostodušen zdravorazumnež bi skladbi pripisal, da jo je navdihnil utrip tedanjega Londona. Tako imenovanega swinging Londona iz 60. let, njegovih luči in nenehnega dogajanja v klubih, kot je Flamingo, kjer se je beatles družil s stonesom ali yardbirdsom v prisotnosti deklet, kot je bila Twiggy. Pa ne. Navdih za skladbo je bil New York, ki ga je Tony Hatch, od Clarkove sedem let mlajši glasbeni producent, obiskal jeseni 1964. O še vedno živečem 85-letniku velja vedeti, da je bil leta 1964 tudi avtor skladbe I Love the Little Things angleške predstavnice na evrovizijskem festivalu, kjer je zasedla drugo mesto. Kolikor se slednje zdi nepresenetljivo, saj tudi Downtown zveni kot evrovizijska skladba, pa je vendarle malo bolj presenetljiv podatek, da je bil Hatch leta 1965 tudi član zasedbe Lower Third, v kateri je igral klavir in pel spremljevalne vokale petnajst let mlajšemu Davyju Jonesu ter z njim nastopil na BBC-jevem natečaju za mlade talente. Strokovnjaki so skupino zavrnili kot neperspektivno, Jones pa se je pozneje preimenoval v Davida Bowieja in Hatch je bil njegov prvi producent. Če bi bil Bowie še živ, niti ne bi presenetilo, če bi na stara leta sodeloval na evrovizijski popevki.
Odpela v drugem poskusu
Te vrste osebek je torej jeseni 1964 na glasbeno-poslovnem obisku New Yorka, kjer je med založniki iskal skladbe, ki bi jih Clarkova lahko posnela v Angliji, ob dinamični newyorški ulici čakal na prehodu za pešce, ko ga je prešinila melodijska ideja. »Kot da bi se zamenjala neonska reklama,« je pozneje pojasnil občutek. Ko je zadevo predstavil Clarkovi, je ta dejala: »To dokončajmo. Dodajmo dobro besedilo ter velik aranžma in dobili bomo skladbo, na katero bomo lahko ponosni, pa čeravno ne bi postala uspešnica.«
Termin za snemanje, 16. oktober, je bil dogovorjen že prej, Hatch pa je še na snemalni dan besedilo pilil na studijskem stranišču. »Moral sem pritegniti mlajše kupce in obenem ne odtujiti starejšega občinstva. Trik je bil v tem, da je velik orkester zvenel kot rock skupina.« Na snemanju je zbral tridesetglavi orkester, torej podobno velik ali zgolj s kakšnim glasbenikom manj, kot je bil običaj Phila Spectorja, znamenitega očeta snemalne tehnike zvočni zid, na kar Dowtown zagotovo lahko spomni. A Hatch je zvočni zid posmehljivo imenoval zid mulja, nanašajoč se na to, da se pri Spectorjevi produkciji zvok marsikdaj prekriva, medtem ko si je on, Hatch, deklarirano prizadeval za prepoznavnost slehernega inštrumenta na posnetku.
Med studijskimi kitaristi sta med drugimi pozneje zaslovela tudi John McLaughlin in Jimi Page. Clarkova je brez pomoči slušalk odpela v drugem poskusu. Potrebovali in hoteli so uspešnico in jo naredili, obenem pa skladbo, v kateri je ženska, kar tedaj ni bil običaj, vabila oziroma pokroviteljsko svetovala občinstvu, naj se gre zabavat v center mesta.
Na angleški lestvici je skladba prišla do drugega mesta, kjer se je zaletela v prvouvrščeno I Feel Fine skupine The Beatles, je pa zato postala številka ena v domovini nastanka, torej v ZDA, kar je Petuli Clark uspelo kot prvi ženski v eri rokenrola. V dobršni meri tudi zavoljo The Beatles, ki so s svojim prodorom v ZDA zbudili pozornost za britansko glasbo. V šestih desetletjih je skladba doživela marsikaj, med drugim tudi popolno negacijo sebe, ko jo je leta 2020 kot glasbeno ozadje uporabil tedaj 63-letni terorist samomorilec, ki se je s svojim kamperjem razstrelil sredi Nashvilla.
