Mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival bo med 22. in 29. novembrom že trinajstič po vrsti predstavil aktualne koreografske premisleke domačih in tujih ustvarjalcev, poleg desetih plesnih uprizoritev pa bo ponudil tudi pester diskurzivni program s pogovori, predavanji ter predstavitvami. Program festivala, ki ga organizirata Nomad Dance Academy Slovenija in Kino Šiška, je zasnovala redna kuratorska ekipa, ki jo sestavljajo Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Jasmina Založnik in Rok Vevar, vsebinsko pa se osredotoča na vprašanja humanizma ter našega odnosa do samih sebe.
Prostor skupnih soočenj
»Teme, ki jih obravnavamo na festivalu, se praviloma razpirajo skozi več let, in tudi motivi letošnje so se pojavili že na prejšnjih izdajah,« pojasnjuje Dragana Alfirević. Za izhodišče so si tokrat izbrali misel novosadskega neoavantgardnega pesnika Vujice Rešina Tucića »Mi smo bitja človeškega porekla«, ki se jim je zdela izvrstna osnova za premislek o našem položaju v »svetu, ki se spreminja v nekaj, čemur težko pripadamo«, ter sodobni plesni umetnosti kot taki. »V tem smislu je omenjena izjava iz 80. let sveža in izzivalna še danes, v času krepitve transhumanizma in posthumanizma.« Kot pristavlja kuratorka, oblikovalci festivala ples razumejo kot prostor, kamor skupaj vstopajo umetniki, kuratorji, producenti, gledalci in kritiki, da bi se soočili z vprašanjem, kaj sploh pomeni biti človek, kaj nam pomeni naša prihodnost ter kako je mogoče z vpisovanjem posameznih in kolektivnih teles v prostor odpirati možnosti drugačnega odnosa do sveta – med drugim tudi preko vnovičnega premisleka privilegija človeškega bivanja nad nečloveškim, kot je dodal Rok Vevar.
Trinajsti CoFestival se bo odprl s plesno predstavo Subjekti francoskega koreografa Sylvaina Huca, koreografsko študijo o ljudeh, zasnovano kot »serija dejanj na določeno partituro«, ki bo v petek ob 20. uri v Katedrali Kina Šiška. V soboto zvečer bodo v Stari mestni elektrarni sledili Tvegani premiki – plesni solo, s katerim se v Ljubljano vrača Michael Turinsky, v njem pa obravnava urbani prostor kot okolje z že vpisano koreografijo. Plesna predstava Unearth, koreovokalno delo, ki ga je podpisal Jefta van Dinther, bo glasove in telesa več kakor desetih nastopajočih prepletla s prisotnim občinstvom, predstava Nekropola, ki jo je zasnoval koreograf Arkadi Zaides, pa na odru dokumentarno obdela realnost sodobnih migracij.
Plesalci med delom
Onkraj izključno človeškega med drugim segata plesna predstava Sonje Pregrad z naslovom O, ki izhaja iz koreografskega zanimanja za geometrijo rastlinja, ter umetniška intervencija Sanje Nešković Peršin Trenutek pred tem, ki skozi koreografsko razosebljenje ustvari telo onstran časa in konkretne subjektivnosti, na razmerja med telesnim in digitalnim pa se navezujejo predstave Screamage Jana Rozmana, SFDCANBAC++, ki sta jo ustvarila Jorge Guevara in Naoto Hieda, ter Yugen Chrisa Zieglerja in Christine Bonansea, ki povezuje plesalko z avatarjem. Na festivalu bo na ogled še eksperimentalni film Tomaža Groma Ne misli, da bo kdaj mimo (2023), zaključek pa bo v znamenju plesne predstave G Rito portugalske koreografinje Piny, ki je nekakšna »posvetitev ženske pomladi«, odprta za različne preteklosti in identitete.
Spored bodo dopolnili pogovori ter predavanja o povezovanju med tehnologijo in koreografskim delom, predstavili bodo monografiji Jasmine Založnik in Alexandre Baybutt ter evropski projekt Modina, ki se posveča prepletanju plesa z umetno inteligenco. V času festivala bo v Kinu Šiška deloval tudi Odprti studio, nekakšna »ready-made instalacija«, namenjena ustvarjanju in vadbi plesnih delavcev; z njim želijo med drugim opozoriti na pomanjkanje prostorov za plesno delovanje.
