V SNG Drama Ljubljana bodo prvo polovico sezone zaokrožili s premiero znamenite komedije Za narodov blagor, zgodnjega dramskega dela Ivana Cankarja v režiji Vita Tauferja, ki bo na velikem odru začasnega domovanja na Litostrojski cesti zaživelo v sredo, 15. januarja, ob 20. uri. Igro v štirih dejanjih, ki so jo v ljubljanski Drami nazadnje uprizorili leta 1993, poleg Cankarjeve že tedaj značilne dramske pisave zaznamujejo duhoviti dialogi ter mojstrska karakterizacija oseb. »Vsakič, ko človek bere Cankarja, se ta pokaže kot bolj aktualen, zato se o razlogih za uprizarjanje njegovih del niti ni treba posebej spraševati,« ugotavlja ravnateljica Drame Vesna Jurca Tadel. »To besedilo je vznemirljivo zlasti v tem, da po eni strani ponuja povsem banalno zgodbo o tem, kako se veljaki dajejo med seboj, po drugi pa skozi natančno izdelane značaje razgalja mehanizem politike same – torej načina, kako v resnici delujejo stranke, in tega, kar jih žene. Žene pa jih zgolj želja po oblasti, pri čemer politiki za dosego svojih ciljev ne izbirajo sredstev.«
Med frazami in lažmi
Igro Za narodov blagor je Cankar napisal med julijem in avgustom 1900 na Dunaju. V drami, ki je bila – za takratne čase razmeroma pozno – objavljena marca 1901, spoznamo pokvarjena občinska svetnika ter deželna poslanca, Antona Grozda (odigral ga bo Valter Dragan) in Pavla Grudna (Jure Henigman), ki si pod pretvezo »dela za narodov blagor« vsak posebej prizadevata, da bi pridobila na svojo stran bogataša Gornika (Benjamin Krnetić); ta bi jima namreč koristil na poti do položaja ministra ali vsaj dvornega svetnika. Pri tem uporabita tudi najbolj skrajne prijeme: Grozd bi ga rad pripravil v poroko s svojo nečakinjo Matildo (Ana Pavlin), Gruden je pripravljen deliti z njim celo lastno ženo Heleno (Tina Vrbnjak). Okolica sprejema njuno igro in se postavlja na stran zdaj enega, zdaj drugega, oportunizem vseh pa na koncu razkrinka novinar Julijan Ščuka (Marko Mandić). Kot pristavlja ravnateljica, je v besedilu mogoče zaslediti motive, ki jih najdemo tudi v Cankarjevi prvi drami Romantične duše ali v poznejšem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, ravno tako pa se pojavi zametek lika oblastnika, ki ga dramatik nato razvije v Kralju na Betajnovi.
Kot meni režiser Vito Taufer, je o Cankarju težko govoriti, ne da bi pri tem zašli v fraze. »Prav fraze pa so v tej igri v ospredju – vsi razpredajo o delu za skupno dobro, o katerem v resnici ni ne duha ne sluha. In bolj kot za vsebino zgodbe gre za to, kako se ta dve uri razpira pred našimi očmi – kako se pletejo in razpletajo odnosi, mreže, zahrbtne manipulacije. Tudi v tem pogledu je Cankarjeva drama izvrstna matrica za portret današnjega časa, ljudi in njihovih manir, pohlepa, nezvestobe in laži,« je poudaril. »Pri postavljanju predstave na oder smo se izogibali poenostavljanju in karikiranju, tudi v skladu s Cankarjevo izjavo, da sam ni ničesar karikiral, ker za to ni bilo potrebe.«
Povsem sodobna podoba
Taufer pripominja, da je Cankarja težko ujeti in opredeliti – je optimist, pesimist, socialist, kristjan, anarhist, posmehljivec, junak, bolnik? »V tem primeru gre za jeznega Cankarja, ki je igro napisal iz pristnega mladostnega srda – in ki je v natančnosti svojega pogleda zelo univerzalen, čeprav v tem ostaja tudi prepoznavno slovenski.« Dramaturginja predstave Mojca Kranjc opominja, da je bila komedija, verjetno tudi zaradi svoje ostrine, krstno uprizorjena šele februarja 1905, še to v Pragi, na Slovenskem pa potem decembra 1906. »So se pa z njo pozneje ukvarjali skoraj vsi vidni slovenski režiserji,« je dodala.
Lektorica uprizoritve Tatjana Stanič pravi, da se je pri uprizarjanju tega več kot 120 let starega besedila odprla večna dilema klasikov: ali bi bilo treba jezik, ki neizogibno nosi pečat časa svojega nastanka, posodobiti ali ne? »Odločili smo se, da besedilo pustimo v skoraj enaki obliki, kot je bilo napisano, a se pri tem potrudimo, da bo njegova interpretacija moderna. In skozi proces se je pokazalo, da je Cankarjev jezik tudi v današnjem času zelo govorljiv – zato lahko celo brez večjih posegov deluje povsem sodobno.« Vzdušje sodobnosti je poskušala ujeti tudi scenografka Urša Vidic, ki je vse tri dogajalne prostore (gre za domove protagonistov Gornika, Grudna ter Grozda) zasnovala v hladno razkošnih tonih; enako velja za kostumografijo, ki jo podpisuje Alan Hranitelj.
Poleg že omenjenih bodo v predstavi nastopili tudi Zvezdana Mlakar, Bojan Emeršič, Boris Mihalj, Saša Mihelčič, Gregor Baković in drugi (celotna igralska zasedba šteje kar šestnajst imen), glasbo je zložil Aleksander Pešut - Schatzi, svetlobo je oblikovala Mojca Sarjaš, video pa Sandi Skok.
