Francoska umetnostna zgodovinarka Françoise Barbe-Gall se je zadeve lotila drugače. Avtorica sicer piše tudi monografije, kot so Zakaj je Degas Degas, Zakaj je Greco Greco in druge, a veliko pozornosti posveča predvsem razumevanju slikarstva; in eno izmed takšnih del je knjiga Kako gledati sliko. Ta je nenavaden format, je čez tristo strani obsegajoča slikanica, izbor izjemnih slikarskih del od 16. stoletja do danes. Vsako sliko je opremila z eno stran dolgim opisom, nato sledi detajl slike, potem pa kratek post scriptum s stvarnimi podatki o sliki, motivu in kontekstu, v katerem je delo nastajalo. Knjiga nam torej ponuja tako informativnost kot interpretacijo, oboje pa v obliki krokijev. Informativnost je dragocena, interpretacija pa zanimiva.
Bralski postopek je torej takšen: najprej si ogledujemo sliko, nato preberemo, kaj »vidi« avtorica, in nato zanimiva dejstva o avtorju, njegovem času, recepciji, analogijah. Tako nenadoma vidimo tudi marsikaj, česar doslej nismo ali česar ne bi, če nas ne bi avtorica opozorila, zgodovinski in zgodbeni kontekst nam odpirata nove poglede in ponujata »veliko sliko«.
A presenečenja so tudi drugačne vrste: kjer ona na Ingresovi sliki Gospodična Riviere (1806) vidi »lepo vzgojeno gospodično, ki potrpežljivo čaka, da bo slikar končal delo«, jaz vidim zamišljenost, ki gleda v slikarja in tudi skozenj. Ob Skobljarjih parketa (1875) Gustava Caillebotta nas opozori na upodobitev gibanja, kot je to počel tudi Degas, na perspektivo, saj jih gledamo od zgoraj, ko vsi trije klečijo. Zanimiv pa je citat kritika, avtorjevega sodobnika, ki je ob razstavi ugotovil, da je »tema nedvomno prostaška, a razumemo, da lahko zamika slikarja. Ti silni korenjaki odločno odvržejo vsa nadležna oblačila …« No, no, gospod kritik, ste vi tam, kjer vidimo ljudi resno delati, videli striptiz?
Slika Grapa v parku Helmingham (1823) Johna Constabla prikazuje žensko z otrokom ob mostičku s polomljeno ograjo, ki je v meni takoj prebudila otroški spomin na zelo pogost religiozni motiv prestrašene deklice, ki jo čez takšno nevarno brv pospremi angel varuh. Barbe-Gall vidi v tem povsem nekaj drugega: »precej vsakdanji kraj, ki ga noben pripetljaj ne preoblikuje v slikovito scenografijo«. Ta radikalna razlika v percepciji je pač še en dokaz, v kakšni meri osebne izkušnje sprožajo različne asociacije. Zanimiv je tudi opis slavnega Malevičevega Črnega kvadrata: tisti, ki so ga videli le fotografiranega, bodo prebrali, da ni zgolj črno-bela abstrakcija, ampak je tudi mavec, je delo rok: »Ne slika ne kip, podoba.«
Prva slika v knjigi je Rafaelov portret Baldassareja Castiglioneja (1515), katerega »zadržanost se razkrije kot oblika veličine. Spokojnost podobe je nalezljiva.« Zadnje delo je Oker (Oker in rdeča na rdeči) Marka Rothka iz leta 1954. »Od gledalca se zahteva le, da je tu. A da je resnično tu. Ne da bi mislil na to, usvoji pravilni položaj, malo se približa, se umakne nazaj, se trdno namesti na sredini … Fizično se uskladi s sliko, nazadnje privoli v negibnost.«
