Takšen pogum opazimo tudi v tretji pesniški zbirki, ki raziskuje fenomen upanja, še posebej ob soočenju s (prostovoljno) smrtjo. Podobno kot v avtoričini Prvi dami je tematika obravnavana medbesedilno, v izhodišču naslonjena na svetopisemsko izročilo, zlasti na Jezusova čudodelstva in nekatere starozavezne zgodbe, ki so v pesmih prenovljene in aktualizirane, vlogo odrešenika denimo tokrat prevzame Rupert. Zbirka je razdeljena v pet sklopov, ki delujejo kot posamezne faze dramskega loka, od zametkov, torej razmaha fantazije ob govoricah o čudežih, preko skrajne skepse in brezupa ob stiku s fizično resničnostjo ter vse do njegove vnovične oživitve ob koncu, ne le knjige. Obravnave se pesnica ne loteva teoretično, skozi konceptualno mišljenje, temveč je perspektiva vselej osebna, izkustvena: »Kaj sem slišala na busu / da se je pojavil nek tip / pa lačni so bili / pa ful jih je bilo, mislim, zares ful ljudi / pa eden tam je imel štruco / pa en je imel milko / in pol je ta tip iz tistih žemelj in čokolade naredil / da so vsi tam jedli kruh z nutelo / mislim, res, ful folka, tri taužent ziher, / pa tisti tip.«

S tem preprostim pristopom, ki skozi izpovedovalko prikazuje diskrepanco med iluzijo (upajočega uma) in stvarnostjo, ki jo denimo čuti telo, pesnica izvirno raziskuje verjetno eno najbolj vznemirljivih vprašanj človekovega obstoja – razmerje med fiziko in metafiziko – ter tako brez velikih ali zapletenih besed odkriva izvore religioznega oziroma transcendentnega.

Vznožje torej v osnovi prikazuje dinamiko doživljanja sveta, ko različne realnosti ali principi trčijo drug ob drugega, se narivajo in izpodrivajo. Protislovno to počne ravno z (metaforičnim) jezikom, s katerega naravo/kvaliteto eksistence se sicer krčevito spopada in dokazuje njegovo (ne)moč. Za prikaz te disonance si pogosto pomaga tudi z grafiko: »... ne bojim se, kadar potujem z metaforo / skozi njena okna je svet drugačen / a oče, ki (nas) gleda od zunaj / vidi, da je moje telo zanihalo z veje / in tebe ni na oni strani / da bi ga tolažil.« Vznožje ni zbirka pesmi, temveč pesniška pripoved, celo svojevrstna prilika, njena odlika pa je tanka meja med globokim razumevanjem človekove (religiozne) narave, ki si je izmislila svete spise in zgodbe o odrešenju ali odrešeniku, in sarkastično ostrino, s katero prikazuje miselno (in bivanjsko) zanko, v katero se, ob denimo dobesednem razumevanju, lahko ujame sleherni od nas: »Upanja se nalezeš kot pasovca.«

Zaradi poosebitev je Vznožje sila slikovita pesnitev, ki zares deluje šele na makroravni, torej kot celota, in je sploh bližje dramskemu kot lirskemu. Ob mnogih manjših motivih in temah, ki dopolnjujejo glavno, je pomembnejša med njimi transformativna (odrešeniška?) vloga umetnosti: »Obstal je: poslušal. Glas Sabine Cvilak / in tisto, kar ni samo glas in česar / ne zna opisati niti Rupert sam, / sta oni večer spremenila svet.« V tem smislu gre razumeti tudi fotografije Nine Sotelšek z osrednjim motivom moškega (tudi v podobi obešenca) v temačni pokrajini, katerega postava pomenljivo spominja na Magrittovega Sina človekovega. Slike zbirko zaokrožijo v kompaktno, ne le besedilno celoto, ki v metaforični poenostavljenosti vendarle ostaja gosta … kot najtemnejša noč. To pa se zdi, ob porojenem upanju, ki v večnem boju z absurdom smrti v zbirki naposled zmaga, svojevrsten umetniški dosežek.