Mladi novinar Mathieu začne delati na pariškem radiu. Njegovo življenje je doslej zaznamovala predvsem nenačrtovana zmeda njegove družine, ki je v socialističnih časih poskušala pobegniti iz Romunije. Pobeg je namreč spodletel, oče in takrat petletni Mathieu sta prečkala mejo, mamo so na begu ujeli in jo zaprli. Ta izhodiščna družinska nesreča je povzročila dečkovo afonijo, mamino agonijo in očetovo depresijo. Po padcu romunskega režima in ponovnem združenju družine v Franciji je izzvenela le Mathieujeva afonija, starša pa nista zmogla čez travmatičnost dogodkov in sta se razšla. Mathieu je odšel v Pariz študirat in postal novinar na radiu. Tukaj je ugotovil, kaj je produkcija novic.
Mathieuja na radiu vzame pod svoje okrilje starejši kolega George, nekdanji vojni poročevalec, ki mu razloži, da je novinarstvo iz beleženja dogodkov postalo interpretiranje in ustvarjanje dogodkov, predvsem pa njihovo širjenje, nekakšen globalno diktiran, nadziran in selekcioniran oblak novic in »novic«, ki jih proizvajajo svetovne tiskovne agencije. Takole piše v njihovem internem glasilu Sickyleaks: »Povejmo kar brez hinavščine: človek, ki bere Thomasa Manna ali Dostojevskega, je NAŠ sovražnik. Kajti v resnici nam krade. S tem, da odklanja uporabo izdelkov, ki mu jih ponujamo, (...) ogroža našo prihodnost in se celo rahlo norčuje iz nas.« Ta medijski oblak zato zakriva vse druge pristope, ki še delujejo pod radarjem, vpeljuje poenotenje vsiljenega mišljenja, čustvovanja in reagiranja, predvsem pa deluje kot droga, ki drži ljudi v popolni odvisnosti od vedno novega odmerka. Nobena vest, poročilo ali komentar nimajo trajnega učinka, trajna je le lakota po novih novicah. Po novih in novih izumih – in novih in novih truplih.
Mathieu dela v nočnem programu, kjer mu samoto blaži le podganica, ki se tu in tam pojavi. Ko ugotovi, da nočnim poslušalcem ponuja le prežvečeno novičarstvo, najde drobceno razpoko, v katero tu in tam umesti svoj upor zoper medijsko hegemonijo. Med globalne vesti vtakne tudi nepomembne ali izmišljene novice, ki delujejo kot drobcena subverzija: »V Seulu je približno sto slepih mesarjev protestiralo proti televizijski oddaji, v kateri so namigovali, da naj bi bil njihov poklic povezan s prostitucijo.« S takšnimi racami postopoma pritegne pozornost čuječih nočnih tičev, ki zaznajo to njegovo pesniško svobodo. Iz tega se celo izcimi blind date, »slepi zmenek«, tako slep, da srečanje spodleti. A nič hudega, življenje se Mathieuju vendarle odpira, onkraj neskončnih telefonad z osamljeno, čustveno izsiljevalsko mamo odkriva še neki drug svet. Nato pa sledi tudi velika službena priložnost: poročanje o prvem vrhu Evropske unije v Luksemburgu.
Mladi novinar zdaj od blizu spremlja farsično uprizarjanje navidezno demokratičnega političnega odločanja, pa tudi predstavitev novega političnega projekta sodelovanja s podganami, tako imenovanega »zelenega partnerstva«, ki naj bi odrešilo svet, a je seveda zgolj druga oblika nadzora. Nato ob vseh podganah, ki trumoma lobirajo pri politikih in novinarjih, sledi še eksplozija in potem ... A ta nadrealistični konec žal romanu ni v prid, saj izniči prejšnjo posrečeno strukturo: kombinacijo Mathieujeve osebne in družbene zgodovine, komičnosti, melanholičnosti lika in precizne analize vloge medijev; ki jih v rednih presledkih prekinjajo nova in nova navodila tiskovnih agencij.
