Koliko je inovativna povezava med filozofijo in glasbo oziroma umetnostjo? Predavateljica na Podiplomski šoli ZRC SAZU in raziskovalka v programu Vizualna pismenost na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani dr. Magdalena Germek meni, da je pomembnejše vprašanje, kako sploh povezati ta dva medija, da med sabo komunicirata: »Ker filozofija oziroma medij misli je zelo diskurziven medij. Sva se pa s temo smrti oba našla – Vasko Atanasovski (multiinstrumentalist, skladatelj; op. p.) v svojem umetniškem projektu, jaz v svojem filozofskem. Gre torej za posebno obliko izražanja filozofskoglasbene misli, neposredno aplicirane s temo smrti.«
Ime njunega aktualnega projekta ARThANATOS izvira na eni strani iz umetnosti, na drugi pa iz imena Tanatos, ki je v grški mitologiji ime boga smrti; ta je bil filozofinji nekakšen označevalec za razvoj koncepta. Germekova je v preteklosti sicer že vstopala v projekte z umetniki, denimo z igralcem Markom Mandićem, prvič pa sodeluje z glasbenikom.
Miselne provokacije
V projektu dr. Germekova skozi nekatera vprašanja obiskovalce izzove k razmislekom, miselnim provokacijam in pri tem ne vsiljuje odgovorov. Denimo: kako občutljivi smo na fenomen smrti v tem apokaliptičnem času? Smo postali gluhi za smrt in nas množice mrtvih ne ganejo več? Smo »napredovali«, ker se za smrt ne menimo več?
Na vprašanje, denimo, kakšen bo davek transhumanizma in težnje po nesmrtnosti, Germekova odgovarja: »Temi transhumanizma in posthumanizma sta vsekakor aktualni temi, ki poskušata razmišljati o konceptu človeka in ontoloških vprašanjih z novimi miselnimi prijemi. Transhumanizem ima posebno težnjo, da preseže človeško naravo, v čemer je gotovo klic po nesmrtnosti ter podaljševanju in nadgrajevanju življenja z znanstvenim in tehnološkim razvojem. Posthumanizem na drugi strani vključuje vsa druga bitja, tudi tista, ki niso živa, imajo pa neki svoj modus 'biti' ter prispevajo k strukturam in dinamiki družbe. Ko gre za koncept smrti in razumevanje človeka kot prav tistega bitja, ki se za razliko od drugih bitij zaveda te ultimativne faktičnosti – da se individualno življenje na neki točki nujno konča – pa se lahko stvari nekoliko spremenijo. In tu ostaja nerešeno vprašanje, ali ni ravno ta ozaveščena smrt nujen pogoj človeštva kot takega, ki ne izgine v trans- ali postčloveku, ampak le zasede neko drugo mesto.«
Glasba v interakciji z vsebino
V polje filozofskih in ontoloških vprašanj bo suvereno vstopala glasba Vaska Atanasovskega, ki pravi: »V tem projektu je bilo zanimivo opazovati, kako se kot skladatelj lahko navdušim nad filozofijo in njenimi koncepti ter kako se hkrati Magdalenino filozofsko mišljenje lahko navdihuje v umetnosti. Glasba je seveda zame tukaj še zmeraj najmočnejši faktor. V Mariboru bosta na odru z nama razširjena glasbena zasedba (ARThANATOS band sestavljajo klaviaturist Jan Sever, flavtistka Alja Petric, kontrabasist Žiga Golob in bobnar Ernst Greishofer; op. p.) in igralka Mirjana Šijanović, v prihodnje pa bi projekt lahko širila še na druga področja, denimo ples.«
Glasbe v projektu ne vidi kot nekakšne glasbene spremljave, kjer bi šlo za še en literarni večer, tudi ne kot gledališkega besedila, temveč kot besedilo z umetniško težo. »Čeprav filozofija nastopa v obliki 'story tellinga', torej pripovedovanja zgodb, je to še zmeraj filozofsko besedilo, ki potrebuje svojo posvetitev. Ves čas sem vztrajal, da Magdaleno poslušamo, ko govori. Če bi skušala prebrati in odigrati vse naenkrat, bi to lahko zmotilo sledenje nitim misli. Vse ostalo – recimo dramski in glasbeni trenutki – se potem lahko znajde v neki drugačni interakciji z vsebino. A to so šele prvi nastavki sodelovanja, ki se bo razvijalo še naprej.«
Skladatelj še pravi, da mu je bila zanimiva misel, kako lahko filozofija popolno čisti misli, ko skuša videti resnico, se dokopati do jasnih stvari. »To sem si prevajal v glasbo na način, da gre za totalno glasbo, totalno umetnost, spiritualno posvetitev temi smrti in da zaradi tega še bolj konkretno prihaja do spoja dveh, filozofije in umetnosti, kot če bi denimo šlo le za neko uprizoritev filozofskega besedila. Zdi se mi, da se filozofska misel lahko ravno tukaj – v tako abstraktnem mediju, kot je glasba – še bolj zrcali na neki drug način.«
Ko filozofija dobi meso
Filozofska pripoved Magdalene Germek ima svojo strukturo. V Mariboru se bo skozi filozofski filter pripovedovalo tri zgodbe (v Ljubljani bodo zgodbe nekoliko drugačne): prva zgodba bo ponudila zgodovinsko-kulturni album smrti, sledila bo zgodba, ki izpostavi človekovo psihično bit v odnosu do smrti, zadnja pa bo eksistencialna. »Filozofija ni samozadostna, če se lahko tako izrazim. Sama izhajam iz koncepta filozofije francoskega filozofa Alaina Badiouja, to je koncepta pogojene filozofije. To pomeni, da mora biti filozofija vedno pogojena z nekim drugim mišljenjem, drugo resnico in materijo, kajti sama filozofija v tem smislu ne proizvaja resnice. V konkretnem primeru se sama pogojujem z Vaskovo glasbo, torej z umetnostjo, z medijem misli, ki ga sama filozofija ne ustvarja. Ampak ko filozofija enkrat dobi to meso, se začne razvijati naprej – zelo avtonomno in nepodrejeno.«
Pravi še, da tekst prihaja iz zelo različnih virov. Tisto, kar je filozofsko, pa je način, kako se je iz teh virov dalo izluščiti neko logiko, ekonomijo mišljenja, ki govori natanko o smrti; in kjer se da videti, da se ekonomija misli lahko razlikuje kulturološko, tudi zgodovinsko. Po njenem mnenju obstajajo celo »univerzalne matrice, ki nas izzivajo in konstantno zastavljajo tako rekoč enaka vprašanja. Mi sami pa moramo te nianse, v tem primeru strastne misli o smrti, detektirati, ne glede na zgodovinski čas in kulturo, v kateri se misel pojavi.«
Ko pomislimo na glasbo in smrt, to verjetno pri marsikom najprej sproži asociacijo na rekviem. Tudi pri Vasku Atanasovskem je bilo tako. Napisati rekviem in odo. Dejansko ga je ta tematika nagovorila že mnogo prej, nastavki so bili očitno že v njegovem zgodnjem albumu Tanatos Eros, »čeprav v nekih trenutkih lahko nekdo razume mojo glasbo kot veseljaško, energično. Ampak v meni je tudi drugi pol, ki sem ga v svoji glasbi že od nekdaj gojil, se pravi neka spiritualnost, kontemplativnost. Mogoče je ravno to začetek pisanja tako kompleksnega glasbenega dela, kot je rekviem.«
