Fotografi Jaka Babnik, Primož Bizjak, Tomo Brejc, Bor Cvetko, Jon Derganc, Jošt Dolinšek, Jošt Franko, Lin Gerkman, Tomaž Gregorič, Ištvan Išt Huzjan, Valerija Intihar, Peter Koštrun, umetniški duo P L A T E A U R E S I D U E, Hana Podvršič & Lana Požlep, Peter Rauch, Lucija Rosc, Špela Škulj, Aleksandra Vajd, Ana Zibelnik & Jakob Ganslmeier so umetniki, ki sodelujejo na razstavi Prostor s potencialom premika. Na ogled bo do 5. maja v Moderni galeriji MG+. Po izboru umetnikov so v +Paviljonu na ogled še dela iz fotografske zbirke in fotoarhiva Moderne galerije.
Mesta možnega in novega
Pojem heterotopija, okrog katerega se je spletla rdeča nit razstave, se znotraj umetniških praks nanaša na fizične ali konceptualne prostore, ki so opredeljeni kot »drugi prostori«, saj je njihova pozicija zunaj pravilnega položaja, zato se jih lahko obravnava tudi kot »protipoložaje« ali »protikraje«. Po mnenju kustosinje Ane Mizerit lahko »konvencionalno reprezentirajo in reflektirajo, hkrati pa tudi sprevračajo in transformirajo – zato služijo kot mesto možnega in novega«. Tudi razstavljena dela umetnic in umetnikov reflektirajo sodobne fotografske prakse ter nihajo med reprezentacijo in participacijo gledalca.
Kustosinja pravi, da je heterotopijo kot prostorsko prakso francoski filozof Michel Foucault utemeljil (v nasprotju z utopijo) v smislu razlikovanja med praznino utopičnega »nemesta« in konkretnostjo resničnih krajev; s tem nasprotovanjem se postavlja pod vprašaj prostor, v katerem živimo. Razstava tako sledi razvoju fotografskega medija na način, da obravnava različne fotografske prakse in pozicije umetnikov, pri čemer heterotopija kot izhodiščni koncept služi kot model ali metafora. Vse umetnike, katerih dela so na razstavi, druži iskanje neskladnega in nesorazmernega, kjer se prekinjata navidezna kontinuiteta in »normalnost« vsakdanjega prostora.
Različni aspekti nasprotnega
Razstava se osredotoča na različne aspekte nasprotnega. Prvi vidik je spekter konceptualnih »protiprostorov«, ki gradijo nove konstrukcije ali nove pomene v odnosu do prostora, kjer se moramo recimo na novo orientirati. Za to je značilna topološka neskladnost. Heterotopije so lahko zato moteče, ker so lahko potencial za tisto, česar nočemo ali ne moremo videti. Drugi vidik nasprotnega se nanaša na premislek o potencialu fotografije. Umetniki na razstavi uporabljajo procese fragmentacije, mnogoterosti in manipulacije znotraj medija, pri čemer fotografija izpade kot transformativni medij v gibanju (z izkoriščanjem tehnološke evolucije ali obujanjem arheologije medija). S tem fotografija pridobi prostorsko razsežnost instalacije.
Tretji vidik razstave izpostavlja spremenljivki čas in prostor, nujni za obstoj fotografije, ki hkrati utemeljujeta razmerje med fotografijo in realnostjo. »V obeh je prisotna neka dvoumnost. Prostorska dvoumnost je tradicionalno tesno povezana s selektivno naravo fotografskega vida, vezanega na izbor motiva in gledišče avtorja, ki vedno predstavlja le segment sveta. Časovna pa se navezuje na vrzel med trenutkom, ko je fotografija posneta, in trenutkom, ko jo gledamo. Pri tem gre za mirovanje časa na fotografiji, ki pa gledalca z miselno rekonstrukcijo prisili v časovno gibanje in imaginarno konstruiranje. Ob tem fotografija ni več nujno vezana samo na hipnost in preteklost,« pojasnjuje kustosinja.
Razstava v razstavi
Poseben projekt na razstavi se ukvarja s konceptom kopičenja časa v prostoru. Umetnice in umetniki so po lastnih merilih izbrali nekatera dela iz fonda fotografske zbirke Moderne galerije ter znotraj razstave ustvarili kumulativno okolje, imenovano Paviljon. Kot začasna in fleksibilna konstrukcija s svojo zasnovo »prostora znotraj prostora« oziroma »razstave znotraj razstave« bo omogočil raziskovanje in aktivacijo zbirke. Po besedah kustosinje je rezultat množica perspektiv, ki se ob tem vzpostavijo v relaciji do celotne postavitve, do ustvarjalne prakse sodelujočih umetnikov in do zbirke, ki ni le predmet zaključene preteklosti ali kanoničnega razumevanja.
Iz fonda so bili izbrani Stanko Brečko, Adolf Falk, Stojan Kerbler, Franc Ferjan, Peter Kocjančič, Karlo Kocjančič, Jože Kološa - Kološ, Ante Kornič, Fran Krašovec, Gojmir Anton Kos, Mario Magajna, Janez Marenčič, neznani avtor, Janko Ravnik, Janko Skerlep, Slavko Smolej, Lojze Spacal, Franc Štiglic in Ivan Vidmayer. Prvo razstavo del iz fotografske zbirke Moderne galerije z naslovom I FEEL SLOVENIA sta v Paviljonu predstavila umetnika Ana Zibelnik in Jakob Ganslmeier. Odločila sta se za tiste fotografije, ki so bile posnete pred skoraj stoletjem. Povedala sta, da sta bila pri izboru pozorna na način prikazovanja idealizirane različice slovenske naravne krajine kot brezčasne in polne upanja, ki sili k razmisleku o pomenu in implikacijah krajinske fotografije danes.
