Zmagovalna filma, ki si žanrsko in tematsko ne bi mogla biti bolj različna, sta tako bržkone prvič jasno odrazila reformo glasovalnega telesa nekdanjega Združenja tujih dopisnikov Hollywooda (HFPA), ki se je zaradi izrazito belske in moške sestave, neetičnih praks ter obtožb o korupciji v zadnjih dveh letih pomembno razširilo in diverzificiralo. Če je o zmagovalcih še leta 2021 odločalo zgolj 87 posameznikov, je prestrukturirano glasovalno telo letos sestavljalo več kot 300 novinarjev in filmskih kritikov iz 76 različnih držav, med katerimi sta Slovenijo zastopala programski direktor festivala Liffe Simon Popek in filmski kritik časopisa Večer Matic Majcen.
Presenečenja so bila
Med večja pozitivna presenečenja tako štejemo zmago najboljše animacije, brezdialoškega latvijskega filma Valovanje, ki se je za nagrado potegoval z visokoproračunskimi studijskimi filmi, kakršni so Divja robotka, Vrvež v moji glavi 2 in Moana 2. Presenečenje je tudi nagrada brazilske igralke Fernande Torres za film Še vedno sem tukaj o 20-letnem boju Eunice Paiva za uradno pripoznanje ugrabitve in usmrtitve njenega moža med brazilsko vojaško diktaturo. Ta je povsem nepričakovano pometla s konkurenco uveljavljenih hollywoodskih zvezdnic Tilde Swinton, Angeline Jolie, Nicole Kidman, Kate Winslet in Pamele Anderson, medtem ko je poleg zmage Zoe Saldaña za stransko vlogo v filmu Emilia Pérez za enega najbolj zapomnljivih trenutkov večera poskrbela Demi Moore. Ob prejemu zlatega globusa za film Substanca je poudarila, gre za prvo igralsko nagrado v njeni 45-letni igralski karieri in da zaradi producenta, ki ji je pred 30 leti dejal, da je »igralka za kokice«, dolgo ni verjela, da si tovrstno pripoznanje sploh zasluži. »V trenutkih, ko mislimo, da nismo dovolj pametni, dovolj lepi, dovolj suhi ali dovolj uspešni, se moramo zavedati, da nikoli ne bomo dovolj, dokler se ne zavemo lastne vrednosti in odložimo merilne palice,« je udarno zaključila svoj govor, s čimer je odlično povzela tudi idejno jedro filma Substanca o voajerizmu in popredmetenju ženskega telesa, ki ima vrednost le, dokler je mlado in lepo.
Brez političnih govorov
Med igralci so medtem slavili Adrien Brody za Brutalista, Kieran Culkin za režijski prvenec igralca Jesseja Eisenberga Prava bolečina in Sebastian Stan, ki je bil poleg absurdnega in radikalno satiričnega zmagovalnega filma Drugačen človek nominiran tudi za izjemno poosebitev mladega Donalda Trumpa v filmu Vajenec. Za oba projekta je v zahvalnem govoru poudaril, kako težko ju je bilo financirati – kot je rekel, ne smemo dopustiti, da bi iz strahu odvračali pogled od tovrstnih filmskih tematik. Pri tem je med vrsticami bržkone apeliral na dejstvo, da mu je bilo pred nekaj meseci onemogočeno sodelovanje na tradicionalnem pogovoru Igralci z igralci medijske hiše Variety; po tem, ko ga je Variety k sodelovanju že povabil, namreč ni uspel dobiti sogovornika, saj so se vsi želeli izogniti politični debati o novoizvoljenem predsedniku.
Tudi včerajšnja podelitev se je tako odvila brez vsakršnih političnih govorov in polemiziranj, za kar je z uvodnim monologom poskrbela že sama Nikki Glaser, ki se je varno držala šal o hollywoodskem mehurčku, ob čemer se je spretno izogibala kakršnikoli omembi nedavnih volitev in Trumpove inavguracije, genocida v Gazi in drugih humanitarnih kriz na Bližnjem vzhodu. Kar pa vseeno ne pomeni, da so bili zlati globusi povsem nepolitični: že samo zmago Emilie Pérez lahko bolj kot umetniški vrednosti filma pripišemo njegovi obravnavi aktualne tematike transspolnosti in iskanja nove identitete v visoko kriminalni, nasilni in patriarhalni družbi. Političen film pa je navsezadnje tudi sam Brutalist, film o gnilobi ameriškega kapitalizma, ki ga poganjata delo in ustvarjalnost revnih priseljencev. Gre za film, ki je nastal izven studijskega sistema in ki naj bi ga bilo nemogoče distribuirati. »Rekli so mi, da tega filma nihče ne bo gledal, da ne bo deloval,« je v svojem zahvalnem govoru povedal režiser Brady Corbet in industrijo pozval, naj režiserjem – in ne produkcijskim hišam – dopusti, da bodo imeli zadnjo besedo pri montaži filma. Morda pa je ta zmaga vendarle pokazatelj, da so se utečeni, šablonski, predvidljivi studijski filmi izpeli in da si gledalci želimo drugačnih vsebin; vsebin z vizijo ter vsebin, ki si upajo in tvegajo.
